Zaresna enoletnica

Šestega oktobra lani smo Združenje za novo politiko prelevili v stranko Zares. Iz takratnega srečanja na Gospodarskem razstavišču mi je še najbolj ostal v spominu Sokratov zagovor, ki ga je izjemno interpretiral Peter Trnovšek.

Za rojstvo politične stranke je bilo več kot pomenljivo, da ji je botroval večno aktualni tekst, ki je že v antiki odgovarjal na vprašanja o razpadanju vrednot. Sokrat se je namreč moral zagovarjati pred sodiščem, ker so ga Atenci obdolžili, da ne verjame v bogove, da uvaja nova božanstva in da kvari mladino. Njegova obramba pred več kot petsto porotniki – s katero sicer ni ubežal smrtni kazni – je  njegovo vlogo prestavila v tožnika, porotnike pa v obtožene. Ni ga bilo strah smrti, saj je njegova teza temeljila na podmeni, da s tem, ko so obtožili njega, je atenska družba v bistvu obtožila sebe. Zagovor je utemeljeval na dvomu pripisanega mu “zla” in na domeni, da vsako dejanje ima vedno tudi drugo plat pogleda – seveda v kolikor si ga zmožen videti in pripoznati. Če so mu  Atenci očitali  zapeljevanje mladih, utemeljuje to na njihovem strahu pred tem, da bi mladi nezaslepljeno in osveščeno odraščali; če mu očitajo da je počel neprimernosti, ko je po nepotrebnem raziskoval “resničnosti pod zemljo in na nebu”, je to utemeljeval s tem, da  uveljavlja in ne spodkopuje demokracijo itd…

Ob prvi obletnici stranke Zares se mi v smislu “zagovora pred družbo” poraja ključno vprašanje: smo v tem času ubranili “drugi pogled” na katerem je slonela nova politika? 

Smo se dovolj ukvarjali z “bogovi” nad in pod zemljo relativno mlade slovenske družbe, nezadovoljne s trenutnimi bogovi na zemlji?  Continue reading

Grobo izživljanje policije

Pismo, ki ga z dovoljenjem avtorice objavljam, je bilo pred časom posredovano javnosti. Povzetega smo ga našli tudi v dnevnem časopisu. V rubriki »kronika«. Ker je take in podobne brutalne policijske redoljubnosti v naši deželi vse več in ker gre za krnitev človekove integritete menim, da je rubrika napačna.
Policija, ki – kot kaže – drži križem roke pri prav nič patriotnih zadevah, jih močno steguje po ljudeh, ki nikomur nič nočejo. Teh primerov je vsak dan več. Na žalost.

POLICIJSKI STROKOVNI POSTOPKI ALI PODIVJANOST

V sredo 27. avgusta okoli 3. ure zjutraj je policija v raciji z
Metelkove mesta odpeljala mojo prijateljico. Ker noče, da jo omenjam z
imenom, naj povem samo, da je stara krepko čez 50 let, da ima, recimo
temu, hudega raka, je sredi zdravljenja in boja za življenje. Žensko,
ki nima več kot 40 kilogramov, sta dva policista grobo sunila ob
policijsko intervencijsko vozilo in nato podrla na tla, jo vklenila v
lisice, strpala v intervencijsko vozilo, nato pa so jo odpeljali na
12-urno pridržanje. Njen domnevno hudodelstvo je bilo, da je
pristopila k policistoma, ki so se v policijskem intervencijskem
vozilu pripeljali na Metelkovo in jim rekla, naj gredo delat drugam,
kjer bo njihova intervencija bolj potrebna, saj se na Metelkovi ljudje
čisto v redu in zgolj družijo in da tam ni kriminalcev. Že med
»strokovnim« prijemom in uporabo tako imenovanih prisilnih sredstev je
prijateljica policista opozorila, da ima raka in da naj temu primerno
z njo ravnata, pa je eden od njiju odvrnili, da ve, kaj so ciste. V
intervencijskem vozilu je padla v totalno stisko, začelo jo je dušiti.
Na policijski postaji so jo zmerjali, celo grozili z nasiljem, jo
postavili ob zid in pregledali. Nato so ji vzeli vse osebne stvari,
vključno s torbico, v kateri je imela zdravila, ki jih mora jemati.
Noč je preživela v celici na policijski postaji na Tovarniški ulici v
Ljubljani.

Skupaj z njo so vklenili in na pridržanje odpeljali tudi glavnega
urednika Radia študent Tomaža Zaniuka. Kot je povedal, se je nekaj po
polnoči na Metelkovi v klubu Jalla Jalla udeležil manjše komemorativne
slovesnosti ob smrti prijatelja. Ko je opazil, da je pred klub
prispelo policijsko intervencijsko vozilo, je odšel ven iz kluba in
takoj opazil po njegovem trdnem prepričanju uporabo prekomerne sile
dveh policistov nad, po njegovi oceni, več kot 50 let staro gospo,
torej mojo prijateljico. Brez pomislekov je stopil do policistov, ki
sta izvajala »strokovni postopek« suvanja gospe ob policijsko vozilo
in ju skušal vljudno opozoriti, da je gospa očitno bolna in da ni
nobene potrebe po tovrstnih strokovnih prijemih. K njemu sta stopila
druga dva policista in ga opozorila, da moti postopek in da naj se
oddalji. To je tudi storil – umaknil se je za okoli 15 do 20 metrov
–, vendar ko je videl, da se nasilje nad gospo nadaljuje in celo
stopnjuje (policista sta gospo podrla na tla in jo vklenila v lisice),
je policiste še nekajkrat opozoril na to, da je gospa bolna. Nato so
policisti tudi njega grobo vklenili, vtaknili v intervencijsko vozilo
in ga skupaj s prijateljico odpeljali na policijsko postajo na
Tovarniški ulici v Ljubljani, ker so tudi njega pridržali. Oba so
spustili okoli 12. ure opoldan.

Zgodba odpira veliko vprašanj. Čemu služi in predvsem kakšen je namen
tako grobega izživljanja in poniževanja ljudi — zdravih, predvsem pa
bolnih? Ali je res vsak ugovor in nasprotovanje policijski represiji
že kar »motenje uradnega postopka«, kakor se bo skoraj zagotovo glasil
odgovor policije. Koga policija varuje s takimi vandalizmi in kakšno
družbo vzpostavlja? Ali nam temeljna državljanska etika, če že ne obče
človeška, ne narekuje, da oporekamo in opozarjamo na nasilno ravnanje
s soljudmi; kako naj rečemo vladavini, v kateri se lahko policisti po
svoji poljubni presoji »strokovno znašajo« nad vsakim, ki se ga ne
bojijo? In nazadnje, ali so vsi policisti resnično usposobljeni za
opravljanje svojega dela? Namreč, ko sta se (prav tako prejšnji teden)
v člana istega igralskega ansambla, v katerem dela moja prijateljica
več kot tri desetletja, iz neprednostne ceste zaletela dva
varnostnika–velikana, policisti niso bili sposobni korektno opraviti
postopka oziroma svojega dela in ugotoviti povzročitelja nesreče.
Prepričana sem, da zaradi strahu pred njima, kar je v celotni zgodbi
seveda samo druga plat iste medalje. Kakšni so strokovni razlogi in
ocene za izkazovanje, v prvem primeru, tako pretiranega nasilja in
moči posameznih podivjanih ljudi, zaposlenih v policiji, in v drugem
primeru tolikšne popustljivosti?

Metelkova mesto simbolno velja za prostor, ki ne upošteva in se do
določene mere upira konceptu neoliberalne in prekomerno administrirane
družbe, zato je pogosto tarča policijskega ustrahovanja in represije,
čeprav ravno statistika te iste policije navaja, da je na Metelkovi
manj varnostnih problemov kakor v drugih območjih središča Ljubljane.
Cena, ki jo Metelkova plačuje za svojo nepokorščino, so prikrite
grožnje in izživljanje policije nad obiskovalci Metelkove. Zgornja
štorija namreč ni izjema, samo v podrobnostih je bolj drastična in
bolj brutalna.

Ceno za postopke tako imenovane normalizacije družbe bosta tokrat
plačala moja prijateljica in Tomaž Zaniuk – vsak okoli 840 evrov.
Sprašujem se, kolikšen in kakšen račun namerava policija in država
izstaviti vsakemu od nas in družbi kot celoti?

Nina Kozinc

Soočenje strank na temo kulture

Pred meseci smo stranke Zares, SD, LDS in NSi sprejele povabilo Nacionalnega sveta za kulturo in predstavile svoje programe s področja kulture. Ostale stranke so mrknile in se jim ni zdelo vredno stopiti pred krovni inštitut na področju kulture.
Razprava je bila zame zanimiva iz več razlogov. Firbčna sem bila, kako o kulturi razmišljajo v drugih strankah, hkrati pa me je begala možnost, da bomo pred tem strateškim svetom na nekakšnem izpitu, kjer se bodo podeljevale ocene. Seveda teh ocen ni bilo; šlo je za prijetno razpravo, ki ni imela namena vpisovanja v redovalnico.
Je pa kolega Školč kasneje v intervjuju za Indirekt komentiral to srečanje in tudi program stranke Zares, kjer je sicer priznal, da se ni poglabljal v podrobnosti programa Zares, a se mu zdi, da predvsem “hlastamo po neki razliki”. To o razliki seveda drži, hlastanje pa je stvar interpretacije.
No, govoril je tudi o nekih nekonsistentnostih, toda razumem, da nekaj minutna predstavitev dveh programov, ki imata vsak po dvajset strani, ni dovolj, za konsistenten spomin.
Stranka Zares je namreč edina, ki se je vprašanja na področju medijev lotila poglobljeno in pripravila tudi program, ki ga je predstavila že februarja na zelo zanimivi okrogli mizi (Franco Juri, Jože Vogrinc, Barbara Verdnik in Boris Vezjak) o »Zares avtonomnih medijih«.
Tu smo si bili na NSK srečanju res različni, saj se z mediji drugi niso ukvarjali.

V programu za kulturo »Svobodni prostori kulture« pa, priznam, opozarjamo tudi na nekatere nekonsistentnosti, ki smo jim v preteklosti botrovali tudi sami. Resda, so bili takrat upravičeni razlogi za to, toda danes je potrebno zares »pohlastati« in povprašati Evropo, zakaj dopušča razlike.
Torej:zakaj imajo v Veliki Britaniji še vedno ničelno stopnjo DDV na knjigo, kljub temu, da evropska direktiva to prepoveduje? Ko smo vstopali v EU, smo morali prikimati direktivi, nič zavlačevati in še manj izsiljevati. Itak so nam rekli, da ne bo nihče več izjema, tudi VB ne.
Sedaj je minilo kar nekaj časa. Diskriminacija pa ostaja. Angleški jezik, ki ima širok trg, se lahko uveljavlja v založništvu pod ugodnejšimi pogoji kot slovenski, ki ima minimalno tržišče.
Seveda, je to vprašanje, ki mu v EU takoj vedo odgovor. Odgovor ne bo ugoden za nas. Toda za norce pa nas naj ne imajo!

Če se vrnem k razpravi na NSK. Dr. Dular (N.Si) je spregovoril le o jeziku, Rihtarjeva – nenazadnje – malo o vsem, Školč pa je kulturo utrjeval preko prispevkov kapitala, ki so pomembna dopolnitev javnim financam.

Tisti, ki niste še prebrali programa Zares s področja kulture in medijev, si lahko del tega poslušate v priloženem video posnetku.