Bedno

Na seji parlamentarne Komisije za človekove pravice se je pred leti novinar Igor Kršinar tresel, skoraj jokal, skliceval na družino, ki trpi zaradi pritiskov nanj, povedal, da je zaradi stresa na bolniški ipd. Pred nami in kamero je posegel po pomirjevalih oziroma zdravilih, ki so mu jih pripisali zaradi umiritve psihičnih bolečin, ki jih je utrpel pri novinarskem delu.

Prisotni smo razumeli. Solze so vedno povedne. Ne le zaradi njegovih – temveč tudi nelagodij drugih novinarjev – sem kasneje, ko je bil marsikdo proti, vztrajala, da se v novi medijski zakonodaji avtonomija (in profesionalnost) novinarstva še posebej utrdi. Continue reading

Perverznost in pristranost Oblakove medijske kuhinje

Najprej pomaga zminirati medijski zakon, ker mu le ta na krožniku servira resnico in pravico.

Miniranje in lobiranje mu ni težko, saj z bogato in vseslovensko frekvenčno močjo deponira svoje medijske usluge pri strankah, še posebej pri tistih poslancih, ki so tudi župani. Sploh pa – kot pravi sam – ima v vseh strankah prijatelje.

Če so v stiski jim priskoči na pomoč in pomaga, npr.Janši, računalniško risati ozadje na tiskovki, ko briše krivdo pri koruptivnih vojaških poslih.

Če si politika zaželi več prostora v medijih, jim spiše široko interpretacijo pravice do popravka in odgovora.

In če se prijatelji v strankah – tudi koalicijskih – vendarle primejo za glavo, da so sesuli medijski zakon, ki bi njihovim regijskim, katoliškim, lokalnim, spletnim…. in posebnim medijskim programom prinesel še enkrat več denarja kot jih prinaša sedaj veljavni, jim vsestranski Oblak takoj reče:
»Ni problema, bom novega napisal kar sam! Vi ga boste vložili in rešili vašo malce vendarle načeto čast!«
»Kaj bom s popravkom, sprašujete? To pa vendarle ni tako važno in moja stara, torej sedaj veljavna rešitev, je briljantna! To ste, spoštovane koalicijske gospe poslanke, ugotovile same, ko ste razpravljale v državnem zboru! Sicer pa, priznajte, sami ste nedvomno in nič kolikokrat izkusili, da so novinarji šlampasti in radi bleknejo kaj kar ne drži tako kot mislite vi, da drži!
In priznajte tudi, da tisto kar je Širčeva spravila skupaj ob asistenci ločeno konzultiranih novinarjev – a se vam zdi pošteno, da jih je spraševala kaj mislijo na ločenih sestankih? In, da jih je sploh spraševala….. no ja, saj so se kljub temu vsi strinjali, ločeni ali skupaj… toda kako se ne bi strinjali, ko bi na ta način vaše popravke, drugačna mnenja, vaš prikaz nasprotnih dejstev, vaše resnice, vaše proste spise, vaš prav in vaše komentarje potem lahko metali mirno v koš in vam vzeli demokratično, ustavno, človeško in sploh pravico do resnice! Naravnost prisiljeni bi bili, da si tiskate brezplačnike!«, jih pomiri.

»Avtonomija? A da naj to tudi malo popravim? Zaradi umetniškega vtisa, pravite? Da jim je Pahor obljubil nekaj kar naj bi malo približalo tistemu soglasju pri imenovanju urednikov? Ampak glejte, kako bi prinašal nekaj v zakon, čemur ste nasprotovali, ko ste glasovali o vladnem zakonu? Sploh pa so vsi že pozabili kaj je Pahor obljubljal! Novinarji pa itak vlečejo vsak v svojo smer in bom tistim, ki vlečejo v pravo smer že prišepnil, naj butnejo tiste, ki se grejo samoupravljanje v medijih! Nič se bat!« je končal.
»A da bo tanovi pri Društvu novinarjev cepetal zaradi lastništva? Tud tu brez panike! Tastari iz Društva je itak tiho. Sploh pa bo tanovega tadrugi pri Združenju publicistov poklopil z Madžari, ne glede na Zverovo hvalnico madžarske strumnosti!«, se pooblači.

»Da Madžarov ne bodo metali po ustih, če Svet za medije vržem ven, pravite? V redu, to neodvisno nebodigatreba bom flopnil ven in zakon bo zdrsel kot po maslu. Saj tudi sami novinarji bluzijo kaj naj bi imeli: enkrat bi radi zbornico, drugič nek tiskovni svet, tretjič nekaj drugega….Kaj bo namesto Sveta, sprašujete? Da ga ima tako ali drugače cel svet, menite. Pa ne mi komplicirat! Dal ga bom ministrstvu, itak je treba uzde imeti v rokah. In to trdno, sploh pa po volitvah, ko bo enim in drugim všeč – ti so se itak sedaj šli neko samoodpovedovanje in samoomejevanje! Prav zares«, se prav nič oblačno nasmehne.

»Če bom pustil Svet za radiodifuzijo? Hm, ti fantje so mi všeč, ne vem zakaj bi jih ukinjal. Tako lepo so pisali o mrežah in mi za naprej in za nazaj legalizirali moje plemenito, trdo, v javnem interesu in za slovensko dobro urejenem redu mojega velikega Radia«, odžene skeptične oblake.

»Kaj bom z oglaševanjem in tistim promocijskim plasiranjem in sponzoriranjem? Kaj vas to sekira, itak je Evropa že vse zmenila. Prav, ok, se strinjam, ne bom se vtikal v RTV in jim jemal oglase v najbolj gledanem terminu, zmenjeno. In cela bo tudi komercialka, ki dobi več epp in tematske programe…ne, nacionalki tematskih ne morem not prinest, te je odplaval referendum …a sem vam povedal, da če bi jaz namesto tistih neorganiziranih pezdirjev in mojega prijatla Matoza takrat bolj zagrabil za posel in bolj garaško zbiral podpise, bi imeli še en referendum….no ja, jim pa bodo sedaj povečali naročnino..na koncu se vse poštima, a ne?« je zaključil.

»Če bom imel čas za dopust? Ne skrbet. Samo če bo vreme. To bom zvedel s prve roke in za celo Slovenijo. Na mojem radiu kjer ponoči oddajamo lokalne vsebine se najbolje zve kako se premikajo oblaki!«

Uradnik ali oblastnik?

Ena izmed tez včerajšnjih fantov v Studiu City je bila, da se tokratna vlada ne prav nič obnaša kot oblast. Kar ni prav. Bogdan Lešnik npr. je menil, da nima dovolj oblastniške forme, da se dela, da ni vlada in da je zgolj aparat. Fajn, bi človek dejal – še posebej tisti, ki ceni npr. umetnost, ki se jo ne vidi na prvi pogled, ampak učinkuje šele z refleksijo – ali, ko se te osebno dotakne.

A vendarle nič fajn, ker je ta teza padla na očitek, da nam manjka gospodar, ki bi robantil po mizi, kazal s prstom na svetilnik sveta, načrtoval umetne otoke, krotil novinarje, samovoljno zaklepal kinodvorane, grozil z enotno davčno stopnjo, jemal kredite v času debelih krav, loputal vrata pred civilno družbo, bentil nad Romi in istospolnim omogočil za ščepec pravic. Kaj je torej bolj fajn? Uradnik – tisti, ki uredi vizije ali oblastnik – tisti, ki vizije razlasti?