Antoni Clavé
Jakopičeva galerija, 14. 1. 2010
Špansko predsedovanje Evropski uniji je seveda okvir, priložnost, plašč in akcent današnje razstave in tudi pretakanja kulturnih – torej ne le zgolj državniških tokov.
Tokratna razstava španskega umetnika Antonija Clavéja ni prva in tudi ne zadnja v tem okviru. Po mojem prvem srečanju s špansko veleposlanico v Ljubljani gospo Anunciado Fernandez de Cordova je bilo namreč povsem jasno, da bo Španija v Sloveniji močno utripala – ne glede na to, ali predseduje Evropski uniji ali ne. Srečala sem jo namreč lani na Drugi godbi, kamor je prišla tako rekoč z letališča, še preden se je dobro »razpakirala«. Ne zaradi vljudnosti, temveč zaradi zanimanja. Ne zaradi dolžnosti, temveč zaradi interesa.
»To je to!« sem si rekla in pomislila, da je ambasador, ki ceni umetnost, lahko dobesedno rdeč plašč, s katerim bikoborec vznemirja bika v areni. Naš svet je ena velika arena, v katero mečemo (ali projiciramo) družbene odnose (mnogokrat sicer željne krvi in erosa). Dobro je, da je v tej areni več lepote kot trpljenja. Več užitka kot strahu. Več resničnosti kot laži. Torej?
Dobro je, da je v njej polno umetnosti.
Zato ni vse v gospodarski, temveč tudi v kulturni diplomaciji.
Razstavo Antonija Clavéja si oglejte tudi v tej luči. Španija ni prišla k nam zgolj s Picassom, ki je že po definiciji »zakon«. Prišla je z avtorjem, ki je Španijo zastopal na Beneškem bienalu v Orwellovem letu, z avtorjem, ki nosi melos ekspresivnih drznosti dežele, z avtorjem, ki križa umetniške žanre – od filmskega, scenografskega do oblikovalskega izkustva …, skratka z modernistom, ki ga kaže odkrivati tudi zato, da dopolni našo vednost o španski sodobni umetnosti.
Na tem mestu bi rada omenila še enega angela, promotorko in »bikoborko« – ambasadorko slovenske kulture v Španiji, ki nam prav te dni pomaga koordinirati razstavo izvrstnega kiparja Matjaža Počivavška, ki bo razstavljal v Madridu čez dober mesec dni. Lidija Šircelj, ki sedaj dela v enem od osrednjih umetniških centrov v Madridu, je tako rekoč z golimi rokami, s povsem lastno investicijo in s tveganjem, kjer zastaviš vse – čeprav nimaš nič razen neizmerne vere, volje in vztrajnosti –, naredila za preboj slovenske kulture v Madridu (pa tudi Benetkah) več kot brigada piscev strategij in kakšnih točkovalnih komisij. Ker je nesebično verjela, da je tako prav. S tem je dajala priložnosti ogromnemu številu slovenskih ustvarjalcev in državi govorila, da je v človeku moč.
Vedno, ko se srečujemo na takih razstavah, ki križajo kulture, je treba vedeti, da niso slučajne. Da za umetniki, ki nas osrečujejo, ko jih gledamo, stojijo tudi tisti, ki te poglede sploh omogočajo. Jaz jim pravim angeli. Lahko so tudi dilerji, a o teh danes nisem govorila. Kajti danes sem opozorila na »bikoborke«, ki so zmožne biti obrambne kulturne ministrice svojih držav.