Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem
8. marec, Narodna galerija

Ko pravimo, da nekaj izzveneva, vemo, da je ključna energija, ki je dajala začetni zamah in podirala prejšnje, predhodno in odhajajoče …, mimo. Da se v nekakšnem manierizmu, v katerem se ponavljajo že vzpostavljene in razvite tipike, pravzaprav poslavlja blišč zrele dobe. Ko neko obdobje odhaja – izzveneva (mu odbija zvon), pridejo v ospredje tudi tisti, ki niso nosili zastave od samega začetka; tisti, ki vztrajajo, odmevajo, posnemajo …, skratka vsi tisti, ki zaokrožajo govorico kulturno prepoznavnega prostora.
Ta izzvenjajoča obdobja so običajno plodna – sploh po kvantiteti, a hkrati je treba vedeti, da se polagoma že umikajo novi kvaliteti, novim silam, novi stvarnosti in novim stilom.
Ta proces nastajanja in odhajanja je obča zakonitost sveta – v umetnosti je zgolj bolj prezentna.
Zdi se nam, da je prehod iz enega obdobja v drugo v preteklosti trajal stoletja. Vedno so bili družbene silnice, revolucije, odkritja sveta in razpiranje duha tisti, ki so sekali obdobja in glave (dobesedno premeščali meje mišljenja).
Ko vznikne nov eros, latentna prisotna ljubezen medli. A priznajmo si, da je eros v likovni umetnosti in drugih umetnostih vzburjala družbena stvarnost, ki je enkrat hlepela k bogu izven nas (če se referiram na gotiko) ali k bogu v nas (če se referiram na renesanso).
Ko živimo to naše kratko življenje, pa je to, kar nas v nikoli zadoščeni radovednosti zares zanima, zelo preprosto: Kje smo? V katerem trenutku – trenutku stagnacije ali na pragu novega? Kaj pride za moderno, za postmoderno, za sodobnostjo? Smo v novem ali še starem »stilu«? Smo še sploh v stilu? Kaj je tisto v družbi, kar je spremenilo (če je) naš likovni trenutek? Nove tehnologije? Transparentnost? Cinizem? Vojna? Strah? Moč? Nemoč pred močjo? Kapital? Vrnitev v maternico nature? Prosojnost vere? Odsotnost vrednot? Praznina? Utopija? Kaj je sploh naredilo rez z včeraj?
Običajno se prelomi dogajajo z močnimi udarci v družbeni stvarnosti. Kako (in ali sploh lahko) definiramo tisti trenutek, za katerega mirno trdimo, da je njegov udarec pustil sled v umetnosti? In ali lahko trdimo, da je umetnost udarila prej – da je predhodila družbenim spremembam? Je bila Duchampova školjka tak rez? Je bila tak rez digitalna kamera? Je bil Caigov zvok odboj uglašenih tonov? Je Corbusier zrušil templje?
Šolska vprašanja. A nič nezanimiva ob razstavi, ki evidentira izzven nekega obdobja: baroka. Rečeno je, da ta del našega slikarstva ni dovolj poznan in analiziran. Da smo se v preteklosti preveč naslonili predvsem na “klasike” Metzingerja, Jelovška, Berganta, Kremserja Schmidta, Cebeja … Danes so prišli iz depojev in drugih zbirk še njihovi spremljevalci – tudi tisti, ki niso bili vedno med prvimi, mogoče bolj anemični in nereprezentativni, a zagotovo povedni. Vsi ti pogledi so dobrodošli za dopolnitev celostnega pogleda. Ta nam – mnogokrat zaradi površnosti ali nesistematičnosti umanjka. Zato manj vemo o sebi, naših koreninah, sečiščih vplivov severa in juga, Mediterana in cesarskega Dunaja …, manj vemo o križanjih sakralnega in profanega in o okolju, ki je vso to bujnost enih in drugih oblik prilagajal naši zemlji. Dobro je, da vidimo, kako je barok cvetel, buhtel in odcvetel. In – kar je še posebej pomembno – da tudi vemo, kje so njegovi cvetovi danes.

Že ko sem se sama v moji diplomski nalogi ukvarjala z industrijskim oblikovanjem, je imel BIO spoštljivo zgodovino. Dvaindvajset razstav v štiriinštiridesetih letih je močna tradicija!
Omogočila je dobesedno ubijati v zavest pomembnost skladnosti forme in vsebine.
Omogočila je prepoznavanje vezi med kreacijo in ekonomijo – tako manufakturno kot industrijsko.
Omogočila je spoznavanje odnosov med kulturo in družbo: z BIO smo prehodili čase, ko se je dizajn iskal onkraj posiljevanja ljudi s predmeti, ki jih ne rabijo in kupovanje le teh za denar, ki ga nimajo (prosto po Papaneku).
Z BIO smo prehodili čas razprav o ergonomiji, o odtisu likovnega v materialnem, o REXu, Tomosu, Iskri, kioskih, zlatih časih dobrih gledaliških, filmskih in jazzovskih plakatov…in na vsakem BIO smo znova prisegali, da se mora umetnost otresti hermetičnosti in naskočiti industrijo, ki se je vedno rada trmasto držala v svojem samozadovoljnem getu.

Vse te mantre so aktualne še danes. Imajo sicer druge izraze: danes govorimo o kulturnih industrijah ali pa o nuji spoja materije in duha.

Ne umanjkajo tudi tista razmišljanja, ki obliko lepijo na površino: taka sporočila se dobesedno lepijo na »planke« iz katerih boste – tam za vogalom – prebrali, da mora »vsak top model imeti dobro ritko« (pri čemer se na jumbotu naslikana ritka avtomobila primerja z ritko dame, seveda).

To kar želim je, da bi tu videne dobre prakse pustile sledi. Da bi nas vzpodbujale k drznim izzivom, ki se lahko začenjajo tam v naših gozdovih, ki puščajo les v surovini, ne da bi na njih kapnila ustvarjalna in proizvodna volja.
Da bi bila vizualna sporočila očesu topla in da bi bile oblikovalske kreacije roki mehke… Da bi nas vse te sledi torej vzpodbujale k smelim potezam pretopitve nature v kulturo – kar oblikovanje nedvomno je.

V vse to ne dvomim. Tudi zato, ker je ministrstvo za kulturo prvič v zgodovini »povzdignilo« oblikovanje in arhitekturo na nacionalno raven, ju umestilo v svojo »biblijo« (NPK), zabetoniralo MAO in se povezalo s ključnimi vladnimi sogovorniki: znanostjo in gospodarstvom.

Jakopičev paviljon, 1. september 2010
Res je, svet se spreminja. To se ne opazi od daleč, to živimo od blizu. Globalna družbena, socialna, ekološka in ekonomska dogajanja so imanentna tudi arhitekturi. Kako ne bi bila, saj so streha, plašč, zaščita, kamen, zid, palača, ulica, krajina, mesto…predvsem pa hiša temeljna obleka/oblika, ki jo nosi družba. Z njo sporoča in določa več, kot je njena funkcija. Gotska katedrala se je hotela dotikati boga, courbusjejev blok se je hotel dotakniti slehernika, dubajevi falusi se projecirajo v želje lačnega, prestižne virtualne inovacije pa v želje sitega.

Arhitektura zadnjih let živi shizofreno stanje. Na eni strani poka od prepotentnosti finančno-tehnoloških bahavosti, ki jo ta svet – kljub vsemu – še vedno živi.
Na drugi strani jo je te bahavosti sram, naročniki ji uhajajo, svet se senzibilizira in hkrati zaveda, da drvi v pekel. Forma išče nove forme. Toda ali so res nove? Ali ni vračanje k prvinskosti, naturnosti, k ohranjanju naravnega okolja, k sejanju solate sredi urbanih struktur, varovanju naravnih virov in preučevanje drugačnih materjalov in rudimentarnih struktur nekaj, kar nam je vsem po malo znano in lastno kot maternica – od Vincija do Fullerja naprej in nazaj? In tudi: Ali nima mogoče družbeno odgovorno ravnanje z okoljem nekaj tistega pridiha sodobnega kolonjalizma, ko se človek/arhitekt izžene iz razvitega sveta, ker v njem ne najde nobenega razloga več, da mu služi! Poglejte nagrade ključnih bienalov in festivalov arhitekture – poglejte nagrade te razstave! Odgovarjajo na vprašanja kako bivati, kako ohranjati človeka v sozvočju z njegovim Vrtom, ki je svet, kako podrediti formo idealu pravega, kontekstualnega, s konceptom podprtega in s tem tudi lepega sveta.

Amapk zdaleč od tega, da bi to družbena odgovornost naprtili zgolj arhitektom, krajinskim arhitektom in urbanistom. Ta osveščenost, o kateri govori današnji čas, ki hoče trajnsotni in ne parcailni razvoj, je stvar nas vseh, takorekoč slehernika – tudi novinarskega članka, muzeja, faksa…politike. Ste v odmevih beneškega bienala zasledili kje sliko projektov ureditve obale v Izoli, ki so predstavljene znotraj Sedmih odtenkov zelene v Slovenskem paviljonu?. Niste. Ker jih ni. Niti v Primorskih novicah, ki so tam zraven. Pa so dobri, nujni in pravi. Le, da na skicah in v galeriji.
Arhitektura – trajnostna ali ne, angažirana ali ne (katera pa ni?), determinirana ali ne (katera sploh ni?), s časom pogojena ali ne, družbeno soodvisna se mora srečevati in ne bežati od človeka.
Prav je, da se z njo sreča tudi država. Da jo prepozna. Te dni smo – prvič v zgodovini naše države – dejali, da kulture ni brez arhitekture. Vnesli smo jo kot dopolnilo NPK, ki se je do sedaj arhitekturi izognil, mogoče v luči staromodnih razmišljanj, da gre za gradbeništvo.