Etnografski muzej 20.04.2011

Orinoco je ena najdaljših rek v južni Ameriki. Zbirka Orinoco pa je ena najlepših in največjih zbirk etnografskih predmetov staroselskih ljudstev, ki že stoletja živijo v deževnem amazonskem gozdu.
Za nas, ki te gozdove poznamo le iz filmov (še posebej tistih, ki so jih snemali zanesenjaki , raziskovalci ali »ekstremistii« kot je npr. Werner Hercog), za nas, ki te prostore poznamo iz knjig, pripovedovanjih in internetnih klikov, bo razstava o življenju, tradiciji, kulturi in dediščini Indijancev prava ekspedicija, videna od blizu in na daljavo.
Pogled v druge kulture – bodisi minule, bodisi tiste, ki odmirajo v novih časovnih danostih, bodisi tiste, ki se ne dajo – je za nas ne le koristen, temveč tudi potreben.
Potreben zato, ker se – kljub globalnosti tega sveta – Slovenke in Slovenci nemalokrat dojemamo kot problem (pre)ozko razumljenega sveta. Ozko razumevanje sveta pa pomeni, da vidimo zgolj sebe, da se lahko »incestuozno« ljubimo in sovražimo hkrati, da teče reka razumevanja mimo nas in da se nas ne dotaknejo misli izven nas.
Če se razpremo svetu, ki je bogat, nevaren, mističen, poučen, naporen, srečen, srčen, skrivnosten, razumski, darwinovski…skratka, ki je skupek vsega, kar premore primarnost spreminjajočega bivanja, kar premore civilizacija in njena naturalizacija, ostajamo sami s seboj in s svojo nepopolno vednostjo. Seveda, popolne vednosti ni. Je pa vedno možnost, da svet razumemo (pa tudi sebe v njem) večja, če spoznavamo druge. Da spoznavaš druge moraš imeti možnost, moč in voljo, da se sploh odpreš. Rekli boste, da danes to ni težko, ker živimo v pretočnem, gibljivem, virtualnem in tudi bogatem svetu, v katerem smo že turisti tudi v vesolju.
A za »potovanje do konca sveta«, torej do tistega, kar ni več tako kot je nekoč bilo, je včasih potrebna tudi vstopnica.
Etnografski muzej nam jo ponuja. Dolgo let so jo iskali in s fundacijo tudi usklajevali. Take priložnosti so redke in zato toliko bolj dragocene.

Letošnji Dnevi slovenske knjige se prečijo z zvenečim, svetovnim letom knjige. Z letom, ko je Ljubljana postala ena velika odprta knjiga, knjižnica, bralnica …, ko smo pod drevesi listali, ko so knjige lebdele med listi, ko smo dobili nove knjigarne, Poglede, novo hišo literature, gostili nobelovce, se srečevali z izjemnimi avtorji …, ko smo o branem govorili …, skratka, sedaj, ko se april (in leto) izteka in je Ljubljana tik pred predajo krone prihodnji svetovni prestolnici – Buenos Airesu, bo zagotovo nastopil tudi čas za postanek in inventuro.

Verjamem, da bo vsak dan bolj odmevala tema o elektronskih knjigah na eni in o taktilnosti ter vonju knjige na drugi strani …, o zgodbah, bralcu, jeziku in tudi stanju stvari na področju založništva. Če rečem, da to stanje ni slabo – navsezadnje smo prav na svetovnem vrhu izdanih knjig na prebivalca (približno 4000 izdanih knjižnih naslovov na leto, z okoli 1800 založniki, 18 knjižnimi festivali in dobro knjižničarsko mrežo) –, bo kaj kmalu padel ugovor, da že, že …, toda, ali morda nismo premalo selektivni pri izboru in ali ne tiskamo več, kot kupimo!
V duhu izjemne ostrine do vsega, kar nas obdaja, v duhu občega nezadovoljstva do vsega, kar živimo, tako fascinantni podatki o vseprisotnosti knjige niso nujno prepoznani kot pozitivno dejstvo: da smo narod z veliko kulture. Maloštevilen, a bogat narod.
Še več: vse pogosteje se sliši, da imamo enostavno kulture preveč. Da je kulture preveč? Da množičnost izpodriva vrhunskost? Da je vse preveč iniciativ, ki se zajedajo v vzpostavljeno?

Ne, umetnosti ni preveč in nikogar ne zajeda. Če je slišana, če njena kreativnost razpira duha, če njena potenca plodi, če njena moč bogati …, potem je potrebujemo še več.
Bodimo za spremembo ponosni, da smo veliki in da na področju kulture ne prenesemo majhnosti.

Nebo je črno zemlja je modra, 6.04.2011
Kulturno in znanstveno središče Ruske federacije v Ljubljani. Obisk kozmonavta Malečenka v Ljubljani

Polet prvega človeka v vesolje, Jurija Aleksejeviča Gagarina, 12. Aprila leta 1961 – (leta naše mladosti, črno-bele televizije, leta povojne rehabilitacije in leta fascinacije – tudi z videnjem zemlje iz vesolja!) praznujemo z obiskom kozmonavta Jurija Ivanoviča Malečenka, z otvoritvijo ruskega kulturnega znanstvenega centra v Ljubljani in z odprtjem razstave, ki nosi naslov »Nebo je črno zemlja je modra«.
Mi, ki smo trdno prilepljeni na zemljo pravimo, da je nebo modro, zemlja pa temna.

Gospod Malenčenko, ki je bil najdlje v vesolju (in se je v vesolju tudi poročil) mi je danes na vprašanje kaj se v vesolju čuti, misli, vidi in doživlja dejal, da je največja moč, ki jo vesolje daje svetloba.
Da se čuti mir, misli večnost, vidi širino in da je človek v odnosu do vsega videnega, čutenega in doživetega večji, ne pa manjši.
Večji zato, ker vidi zemljo pod sabo in odlepljeno od njene težnosti, trdnosti in determiniranosti.

Vprašala sem ga tudi, kaj v vesolju pomeni smrt. Pravzaprav pričakovano, a pomembno je odvrnil, da je tam zgoraj manj pomembna, za človeka bolj spravljiva in tudi manj ustrahovana.

Zakaj se mi zdi pomembno, da danes, po petdesetih letih poleta v »neznano«, poleta s katerim se je prebila membrana nedolžnosti našega planeta in hkrati podrla (ali vsaj naj bi se podrla) mistika onostranstva…raja,pekla…karkoli že pač hočete…tudi percepcija naše lastne nemoči…. …zakaj se mi zdi torej pomembno, da se danes oziram k čustvom človeka, ko vstopa v stanje breztežnosti in oddaljenosti (da ne rečem distance).

Zato, ker nam je znanost, ki te prestope omogoča postala samoumevna, človeška duša pa je ostala še vedno – kljub znanosti – skrivnost.

Ampak tudi znanost v resnici ni tako samoumevna.
Zato še danes odprtih oči in ušes beremo prvega, ki je pisal o potovanju v vesolje, pionirja vesoljske tehnologije Hermana Potočnika Noordunga.
Prevod njegove knjige, ki je izšla leta 1929 v Berlinu:«Problem vožnje po vesolju: raketni motor« in ki je takoj in za vselej vstopila v zgodovino kozmonavtike je pravkar izšel pri KSEVT

Kaj je KSEVT? Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, ki ga – med drugim – poganja ideja, energija, koncept Dragana Živadinova in Mihe Turšiča.
Kulturno središče KSEVT raste kot izjemen kulturni dom v kraju Vitanje, kjer že obstaja manjša, a svetovno obiskana razstava o delu Hermana Potočnika in referencah nanj (te pa segajo od Odiseje 2001 v vesolju do Nase in MIRu – Mednarodne vesoljske postaje v Moskvi)

Če bi bil danes z nami predsednik države dr. Danilo Turk bi vam zagotovo spregovoril o projektu kulturalizacije vesolja, o katerem je z velikim žarom razpravljal na obisku v Moskvi in tudi botroval podpisu sporazuma med Slovenijo in Rusko federacijo.
Kar ne velja prezreti pa je dejstvo, da Slovenijo v tem sporazumu zastopa prav Ministrstvo za kulturo.
Gre za edinstven projekt na svetu, ki ga bo v kratkem kronal memorandum med Zvezdnim mestom (Akademija za znanost) in našim ZRC SAZU.

Skratka, kot da filma še ni konec. Ali še bolje, kot da se film preveša v realnost. Najprej tisto realnost, ki se je pred petdesetimi leti zgodila s prvim človekom v vesolju in jo je napovedal Meliesov film Potovanje na luno in kasneje še Kubrickova Odisejada, ki je Straussa premestila v nebo, nas pa vrgla iz neba na zemljo.
Tu smo obtičali – a kot kaže – ne za dolgo.

Naj na koncu zaželim vse dobro Ruskemu centru znanosti in kulture. In hkrati zaželim tudi vse dobro ideji o našem – Slovenskem centru zannosti in kulture v Moskvi, ki naj bi se zgodil skladno z nedavno podpisanim sporazumom ob obisku predsednika Putina v Ljubljani.
Ta center pravzprav dobro popotnico že ima, saj si ga je v nočnih urah in v precej simpatičnih okoliščinah ogledal že sam Putin