Odprta vrata, ki jih na rojstni dan Franceta Prešerna široko razpirajo kulturne inštitucije po Sloveniji, ne pomenijo zgolj vesele priložnosti, da se na bolj dostopen način približamo umetnosti in v njej uživamo. Odprta vrata pomenijo tudi prepih, ki nas (pri)sili k razmišljanju o ustvarjalni, razvojni in ekonomski moči kulture ter o vseh razsežnostih dialoga, ki ga kultura sproža med ljudmi in narodi.

Stik z umetnostjo je hkrati tudi odpiranje vrat v našo intimo, ki ob vsakodnevnem pragmatizmu ostaja vse prevečkrat čustveno imuna in odporna proti senzibilnosti do lepega, vznemirljivega, toplega, novega in drugačnega.

Umetnost odpira vrata vrednotam, ki izboljšujejo svet. Tudi takrat – ali prav zato –, ko o tem svetu še tako dvomi in ko razgalja njegovo pošastno krhkost. Zato so njeno orodje hrepenenje, manifesti, apeli in vsi tisti eruptivni kreativni potenciali, ki postavljajo ogledala in slikajo tako vzpone kot poraze.

Kajti – ni hujšega za družbo, če pozablja na etiko in norme, ki sta jih čas in prostor prepoznala kot civilizacijske kode, kjer glavno vlogo igra človek, ne da bi bila njegovo telo in um odvisna od marionetnih nitk.

V času, ko prevladuje nelagodje, naj kultura ohranja ambicije! Čas ji želi rezati peruti.

Mi pa ji želimo še naprej odpirati vrata. Ne želimo, da bi nas strah pred letenjem zakrknil, da bi nas ubijala nesamozavest ali pa dejansko stanje.

Ker hočemo leteti in ostati odprti, se uspešno spopadamo s proračunom in postopoma soočamo s svežimi sistemskimi koncepti, ki so nujen pogoj za dobro preživetje tako kulture kakor tudi družbe.

24. oktobra 1917 je začela kobariška bitka, poslednja bitka na Soči. Od kar obstoja Kobariški muzej – in to je že skoraj dvajset let – se spominjate tega dneva, ki – pomenljivo –  po dnevu sovpada tudi z obletnico OZN, ki je nastala 24. oktobra 1945. in temelji na načelu kolektivne varnosti, spoštovanju človekovih pravic, humanitarnosti  in uveljavljanju mirovnih procesov.

Vojna in mir je tako vsakoletno sporočilo kobariškega srečanja, kobariške sobote.

To ni le priložnost priprave vsakoletne razstave, predstavitve vaše letine, obogatitve zbirke in  sodelovanja z domačimi in tujimi ustanovami.

To je predvsem  priložnost, da o miru razmišljamo v luči vojne.

Da se pomirimo, ker imamo mir.

Da se vprašamo zakaj ga drugi nimajo in kaj lahko naredimo za to, da se svet strezni.

Da ne divja v pogubo, ki  ni nujno, da ji botruje le orožje, temveč tudi nespoštovanje pravic drugega, nespoštovanje svojega okolja, planeta, soseda….ali pa tudi nespoštovanje samega sebe.

Kajti človek prevečkrat ne zna ali zmore poiskati tudi svojega notranjega  miru.

Zagotovo  je soočenje s tem, kar nudi muzej  dober izziv za razmislek o nemirnosti našega vsakdana in časa, v katerem tako »furjasto« drvimo; prevečkrat nezadovoljni s seboj in drugimi.

Pogled na orožje, smrt in na zavedanje konca – konca najbolj dragocene stvari, ki jo premore ta planet – življenja torej…. pogled na vse te strahote civilizacije, nas lahko le sili k spoštovanju drug drugega in v ljubezen do drugega.

To je največ, kar lahko damo sebi in drugemu.

Kobariški muzej daje ogromno. Tudi vzgled. Državi sporoča, da lahko skupina ljudi z vizijo in voljo naredi veliko. Več kot institucionalno preskrbljen muzej. V Kobaridu dokazujete, da ni vse v rokah in v naročju »matere države«, temveč v rokah iščočih ljudi, v dobro organiziranih in  pravilno načrtovanih  projektih.

Galerija Vžigalica, 20.10.09

Današnji čas je v veliki meri čas RECIKLAŽE. Tudi v ustvarjanju.

Da ne bo pomote – ne govorim o prebavljanju, PREŽVEKOVANJU ali nostalgičnem obujanju minulega, temveč o refleksiji, umeščanju, preverjanju  in interpretaciji.

To je dobro iz več razlogov: da mlajši vedo, da obstaja preteklost – zgodovina. No, pa ne gre le za mlajše, temveč tudi za nas, ki smo (od daleč, iz strani….) ta čas živeli. In vsaj slišali za skupino/družino, ki se ji je reklo PUPILIJA FERKEVERK.

Priznam, da sem se preden sem prišla sem pozanimala od kje sploh ime PUPILIJA.

In očetje, kovači in ostrilci besed pravijo, da so se takrat z besedami igrali. Toda ne mislite, da nedolžno (ni nedolžnosti brez zaščite!), saj so se v tem primeru naslonili na latinsko besedo PUPILA – ZENICA.

Torej: OKO, POGLED, POVEČAVA, OSTRINA, BUNUEL, ZAREZA, VID, VIDETI, VEDETI….

Družina kot očesna globina. Mama Pupilija, papa Pupilija in tamali Pupilčki.

Ferkeverk pa iz nemške besede FAJERWERK, gasilci menda.

Gasilci očesa, gasilci solz.

A če se vrnem k reciklaži. Trdim, da so spomini vedno lahko malo lažni in iz tega tudi nevarni. Resda pa vedno lepi. Spomin rad naredi selekcijo med lepim in manj lepim, med srečnim in nesrečnim. In pri spominjanju so prevečkrat na delu emocije, ki jim botruje minljivost časa. Mogoče o tem razmišljate danes tisti, ki ste botrovali družini Pupilije.

Toda to je ena plat. Druga je tista, ki pomeni umestitev nekega avantgardnega početja v takratni in tudi v današnji čas. Čestitke Janezu Janši in ostalim, da to počnete. ŠOKING GALA ŠOV bo zagotovo navrgel vsaj nekaj neobhodnih in gala vprašanj:

– je danes sploh možen tak učinek, kot ga je pred štirimi desetletji izzvala pesniška in uprizoritvena skupina Pupilija Ferkewerk?

– V katerih okvirih je danes sploh možna  inovativnost?

– V katerih okvirih je danes možna distanca do vseh avtoritet?

– Kaj pomeni danes subverzija norm?

Teh vprašanj je še mnogo in verjamem, da vas bodo v tem tednu načela.