Category Archives: Kultura

Global Award for Sustainable Architecture

Dodano dne
Reply

Jakopičev paviljon, 1. september 2010
Res je, svet se spreminja. To se ne opazi od daleč, to živimo od blizu. Globalna družbena, socialna, ekološka in ekonomska dogajanja so imanentna tudi arhitekturi. Kako ne bi bila, saj so streha, plašč, zaščita, kamen, zid, palača, ulica, krajina, mesto…predvsem pa hiša temeljna obleka/oblika, ki jo nosi družba. Z njo sporoča in določa več, kot je njena funkcija. Gotska katedrala se je hotela dotikati boga, courbusjejev blok se je hotel dotakniti slehernika, dubajevi falusi se projecirajo v želje lačnega, prestižne virtualne inovacije pa v želje sitega.

Arhitektura zadnjih let živi shizofreno stanje. Na eni strani poka od prepotentnosti finančno-tehnoloških bahavosti, ki jo ta svet – kljub vsemu – še vedno živi.
Na drugi strani jo je te bahavosti sram, naročniki ji uhajajo, svet se senzibilizira in hkrati zaveda, da drvi v pekel. Forma išče nove forme. Toda ali so res nove? Ali ni vračanje k prvinskosti, naturnosti, k ohranjanju naravnega okolja, k sejanju solate sredi urbanih struktur, varovanju naravnih virov in preučevanje drugačnih materjalov in rudimentarnih struktur nekaj, kar nam je vsem po malo znano in lastno kot maternica – od Vincija do Fullerja naprej in nazaj? In tudi: Ali nima mogoče družbeno odgovorno ravnanje z okoljem nekaj tistega pridiha sodobnega kolonjalizma, ko se človek/arhitekt izžene iz razvitega sveta, ker v njem ne najde nobenega razloga več, da mu služi! Poglejte nagrade ključnih bienalov in festivalov arhitekture – poglejte nagrade te razstave! Odgovarjajo na vprašanja kako bivati, kako ohranjati človeka v sozvočju z njegovim Vrtom, ki je svet, kako podrediti formo idealu pravega, kontekstualnega, s konceptom podprtega in s tem tudi lepega sveta.

Amapk zdaleč od tega, da bi to družbena odgovornost naprtili zgolj arhitektom, krajinskim arhitektom in urbanistom. Ta osveščenost, o kateri govori današnji čas, ki hoče trajnsotni in ne parcailni razvoj, je stvar nas vseh, takorekoč slehernika – tudi novinarskega članka, muzeja, faksa…politike. Ste v odmevih beneškega bienala zasledili kje sliko projektov ureditve obale v Izoli, ki so predstavljene znotraj Sedmih odtenkov zelene v Slovenskem paviljonu?. Niste. Ker jih ni. Niti v Primorskih novicah, ki so tam zraven. Pa so dobri, nujni in pravi. Le, da na skicah in v galeriji.
Arhitektura – trajnostna ali ne, angažirana ali ne (katera pa ni?), determinirana ali ne (katera sploh ni?), s časom pogojena ali ne, družbeno soodvisna se mora srečevati in ne bežati od človeka.
Prav je, da se z njo sreča tudi država. Da jo prepozna. Te dni smo – prvič v zgodovini naše države – dejali, da kulture ni brez arhitekture. Vnesli smo jo kot dopolnilo NPK, ki se je do sedaj arhitekturi izognil, mogoče v luči staromodnih razmišljanj, da gre za gradbeništvo.

Novi časi, novi prostori

Dodano dne
Reply

Maribor 28.01.2010

Pekarna Novi časi, novi modeli

Danes poteka v Ljubljani vseslovenski kulturni forum, na katerem eminetni sogovorniki  iz različnih vidikov in očišč reflektirajo današnji čas – v luči preteklosti in v projekciji prihodnosti. Spraševali naj bi se – če drastično povzamem napovedi – »ali smo se za to borili?«

Za  koncept, ki malikuje predvsem dobiček in  ekonomsko učinkovitost – ne pa za koncept participacije.

Verjamem, da  bo tak maraton dal mnogo iztočnic in mnogo besed. Besede so v času, v katerem vlada zbeganost potrebne.

Verjamem tudi, da je besede treba slišati tudi tam, kjer mogoče manj odmevajo. Zato sem se odzvala vašemu vabilu  (tako, kot včasih raje zaidem v Revirje kot v Opero).

Koneckoncev, vabilo je zvenelo mikavno: Novi časi, novi modeli.

Z mislijo  o novih modelih se ukvarjam vsak dan. Takrat, ko mi gredo na živce stari kalupi in takrat, ko iščem s kolegi izhode iz stisk, ki so nas – tudi nas! – doletele in niso prav nič lahke.

Še večkrat pa takrat,  ko na ministrstvu odpiramo vrata dialogu z ljudmi, ki kulturo vidijo in delajo drugače. Govorim predvsem o neodvisnih, samostojnih, mlajših in drzno mislečih ljudeh, ki delujejo zunaj institucionalne kulture.

Ta dialog ni lahek. Zahteva premike v glavah in dejanjih. Uslužbenci, uradniki, mnogokrat tudi politiki, se ga bojijo. Ker dialog pomeni vključevanje, poslušanje, dojemanje stvari z drugačnimi vatli. In zato se tak dialog mnogokrat konča z: to pa se ne da, to pa ni mogoče…

Sogovorniki na drugi strani, torej tisti, ki kotda zahtevajo nemogoče, spregledajo odgovornost, ki jo prinaša neodvisnost in avtonomnost.

Kajti neodvisnost je le drugi izraz za pripadnost odprtemu polju bivanja in ustvarjanja. Toda v tem polju smo vsi odvisni, tudi tisti, ki tega ne želimo/želite priznati. Odvisni smo od časa, ki ga živimo, od plasti, ki jih ta čas naplavlja in od preprek, ki nam jih nastavlja.

Ključno je, da nismo odvisni od spon, v katere nas spravlja.

V Mariboru, ki ga čaka eksplozija energije, je pomembno, da spone razbijate in da participirate s svojo energijo, ki ji ne sme nihče vzeti krila.

Angelske bikoborke

Dodano dne
Reply

Antoni Clavé

Jakopičeva galerija, 14. 1. 2010

Špansko predsedovanje Evropski uniji je seveda okvir, priložnost, plašč in akcent današnje razstave in tudi  pretakanja kulturnih – torej ne le zgolj državniških tokov.

Tokratna razstava španskega umetnika Antonija Clavéja ni prva in tudi ne zadnja v tem okviru. Po mojem prvem srečanju s špansko veleposlanico v Ljubljani gospo Anunciado Fernandez de Cordova je bilo namreč povsem jasno, da bo Španija v Sloveniji močno utripala – ne glede na to, ali predseduje Evropski uniji ali ne. Srečala sem jo namreč lani na Drugi godbi, kamor je prišla tako rekoč z letališča, še preden se je dobro »razpakirala«. Ne zaradi vljudnosti, temveč zaradi zanimanja. Ne zaradi dolžnosti, temveč zaradi interesa.

»To je to!« sem si rekla in pomislila, da je ambasador, ki ceni umetnost,  lahko dobesedno  rdeč plašč, s katerim bikoborec vznemirja bika v areni. Naš svet je ena velika arena, v katero mečemo (ali projiciramo) družbene odnose (mnogokrat sicer željne krvi in erosa). Dobro je, da je v tej areni več lepote kot trpljenja. Več užitka kot strahu. Več resničnosti kot laži. Torej?

Dobro je, da je v njej polno umetnosti.

Zato ni vse v gospodarski, temveč tudi v kulturni diplomaciji.

Razstavo Antonija Clavéja si oglejte tudi v tej luči. Španija ni prišla k nam zgolj s Picassom, ki je že po definiciji »zakon«. Prišla je z avtorjem, ki je Španijo zastopal na Beneškem bienalu v Orwellovem letu, z avtorjem, ki nosi melos ekspresivnih drznosti dežele, z avtorjem, ki križa umetniške žanre – od filmskega, scenografskega do oblikovalskega izkustva …, skratka z modernistom, ki ga kaže odkrivati tudi zato, da dopolni našo vednost o španski sodobni umetnosti.

Na tem mestu bi rada omenila še enega angela, promotorko in »bikoborko« –  ambasadorko slovenske kulture v Španiji, ki nam prav te dni pomaga koordinirati razstavo izvrstnega kiparja Matjaža Počivavška, ki bo razstavljal v Madridu čez dober mesec dni. Lidija Šircelj, ki sedaj dela v enem od osrednjih umetniških centrov v Madridu, je tako rekoč z golimi rokami, s povsem lastno investicijo in s tveganjem, kjer zastaviš vse – čeprav nimaš nič razen neizmerne vere, volje in vztrajnosti –, naredila za preboj slovenske kulture v Madridu (pa tudi Benetkah) več kot brigada piscev strategij in kakšnih točkovalnih komisij. Ker je nesebično verjela, da je tako prav. S tem je dajala priložnosti ogromnemu številu slovenskih ustvarjalcev in državi govorila, da je v človeku moč.

Vedno, ko se srečujemo na takih razstavah, ki križajo kulture, je treba vedeti, da niso slučajne. Da za umetniki, ki nas osrečujejo, ko jih gledamo, stojijo tudi tisti, ki te poglede sploh omogočajo. Jaz jim pravim angeli. Lahko so tudi dilerji, a o teh danes nisem govorila. Kajti danes sem opozorila na »bikoborke«, ki so zmožne biti obrambne kulturne ministrice svojih držav.