24. slovenski glasbeni dnevi
Maribor, 10. 03. 2010

Po štiriindvajsetih letih se marsikdo utrudi. Se naveliča, izgubi naboj, se poleni, ga vznemiri kaj drugega, ga odmakne čas….

Dnevom slovenske glasbe pa leta ne pridejo do živega. Obratno – kaže, da se z leti »medijo« in da znajo v tem zorenju vsako leto poiskati novo vznemirjenje. Vznemirjenje, ki je prvenstveno usmerjeno v refleksijo sodobne slovenske glasbe, pa tudi v spominjanje – letos se namreč spominjamo 150 letnice rojstva Rista Savina, sto letnice rojstva Boga Leskovica, desete letnice smrti Primoža Romovša. Hkrati pa praznujemo 75-letnico skladatelja Lojzeta Lebiča, dirigenta Antona Nanuta in skladatelja Vinka Globokarja.

A ne gre zgolj za refleksijo in vrednotenje naše glasbene preteklosti in njenega današnjega utripa.
Pri glasbi gre vedno za nekaj več:
Glasbeno delo nas – kljub svoji precizni logistiki – postavlja in prestavlja v svet emocij. Prestavlja nas iz vsakdana v čisti svet abstrakcije.
Je moč, ki nas vodi v absolutno podrejanje čutenju.
Je čar, ki nas iztrga iz oklepov samokontrole.
In je ključ, ki nas odpelje iz ujetosti racionalnega.
Skratka, je tista fascinantna možnost, ki nam mehča trdost vsakodnevnega bivanja s tem, da nas zmore pahniti v čisti užitek.
Užitek, ki zdravi rane in hkrati rane tudi povzroča.
Užitek, ki zmore solze in hkrati solze tudi briše.

Mnogokrat sem se spraševala, ali je užitek – torej spust, zdrs, potopitev…v glasbo – pogojena s tem, koliko o njej na »šolani način« vemo, koliko smo jo naučili, prevzeli in privzgojili. Spraševala sem se tudi ali:
Je nujno, da ob gledanju slike vemo, kakšna je njena perspektiva, globina polja in struktura barv?
Je nujno, da ob gledanju filma vemo, kakšna je struktura sekvence, kakšno je očišče kamere in zakaj je veliki plan mravlje lahko grozovitejši kot srednjega plana slona?
Je nujno, da ob opazovanju arhitekture vemo, kako so uokvirjeni gabariti hiše, kako hiša »sede« v kontekst okolja in s kakšnimi materiali operira?

Mnogokrat se mi je zdelo, da ne smem(o) soditi, če ne vem(o) zakaj – če ne poznamo ozadja in če ne prepoznamo vsega na čemur umetniško delo sloni – bodisi, da je to nota, bodisi, barva, bodisi luč, struktura, tehnologija… bodisi zgodovinski in družbeni kontekst.

A hkrati sem si ob takih vprašanjih odgovarjala, da za našo percepcijo ni ključna zgolj racionalna vednost, temveč tudi izkustvena in čutna dojemljivost.

A vendarle, ni lepšega in boljšega, če razpolagamo z obojim: z vednostjo in vidnostjo. Z racionalnostjo in čutnostjo. Z užitkom in razumevanjem.
Eno in drugo (pri)dobivamo z vzgojo. S tem mislim na senzibilnost, ki ti jo lahko da zgodnji vstop v svet drugačnega, lepšega, nevsakdanjega – v svet umetnosti.
Zato pozdravljam glasbeno delavnico za otroke, ki jo – kot novost – prirejate v okviru Slovenskih glasbenih dni. Pomembna dodana vrednost, ki se brezpogojno obrestuje.
Pozdravljam tudi izbor teme za letošnji muzikološki simpozij: Mediteran – vir glasbe in hrepenenja evropske romantike in moderne. Mediteran – kot prostor pogleda v svet – je že po definiciji vir navdiha.
In ne dvomi,da se ta vir čuti tudi v operi Zlatorog skladatelja Viktorja Parme, ki jo pričakujemo danes. Če ne drugače zato, ker je Viktor Parma prišel v stik z glasbo v rodnem Trstu in se preko Dunaja ustalil v Mariboru.

Kanal, 3.9.2010

Da je ta prostor prizorišče že 31 kogojevih dnevov je zagotovo ogromno razlogov. Iskati jih velja v izjemni ekipi, ki pripravlja festival, v eruptivnosti slovenskih in drugih glasbenikov, v vztrajnosti, v preseganju mej in lokalnega, v odprtosti do različnih umetniških zvrsti (predvsem slikarstva), v okolju, ki ima dobesedno “posluh” za glasbo, v nacionalnih institucijah, ki imajo posluh za ta “posluh”, v dejstvu, da je to edinstveno in edino festivalsko prizorišče, kjer se dosledno izvajajo nova dela domačih glasbenih ustvarjalcev (letos jih bodo izvajali celo Japonci!), v tradiciji ……in nenazadnje v tem posebnem kraju, kjer se stikajo hrib in voda, pot in most, hiša in natura, zvonik in dimnik, podoba in glas…. in človek s človekom.

Takih stikov se seveda veseli vsakdo. In jih po Sloveniji ni malo. Ni nujno pa, da se jih vedno vidi, ceni in priznava,, saj včasih dobim občutek, da projekti, ki nastajajo izven večjih urbanih centrov potrebujejo za svojo potrditev vedno dvojno energijo, da stopijo v center. A vendarle: če “pljunimo resnici v oči”, postajajo prav centri »izven centrov«, prava središča ali bolje vrelišča dogajanja, ki nosijo mnogo več naboja in preboja kot tisti, ki imajo priviligirano mesto (večjih mest).
Zdi se mi, da smo priča vse večji demokratizaciji kulture, ki se ne potrjuje zgolj skozi visoko udeležbo na različnih festivalih in prireditvah širom po Sloveniji…..(od Ptuja do Sežane, od Lendave do Medane, od Izole do Mojstrane) temveč tudi v kvaliteti samih prireditev.
Še posebej povedno je dejstvo, da se ustvarjalnost in hkrati povpraševanje za to ustvarjalnostjo vse bolj povečuje kljub temu, da živimo v času, ki nas poriva v vsakodnevne stiske in težave. Ob tem naj poudarim pravzaprav pomembno dejstvo, da se proračun za kulturo v teh kriznih letih ni zmanjšal – obratno, še povečal v primerjavi z obdobjem debelih krav. Nekaj resnice je v tem, da nestabilni čas, čas dvomov v prihodnost in čas, ki kliče k refleksiji vrednot, lahko rojeva bolj trdno, eruptivno, zavezujoče in odprto ustvarjanje.
Pustimo ob strani moje stiske, ko bi rada segala v nebo, imam pa pred seboj realno zemljo.
A vendarle ta stiska nosi s seboj tudi prijeten občutek, da obstaja vse več ustvarjalk in ustvarjalcev, ki objemajo nebo in širijo vsem nam prostor duha.
V Kanalu širite prostor duha tudi s tem, ko trdno in dosledno širite prizorišče dogajanja tudi v zamejstvo. Če kdo, potem potrebuje pogled, dlan, da ne rečem pest prav zamejski prostor,

Nekoč samostan, potem vojašnica, zatem večletna praznina. Ni lepšega, kot to, da se stvari – četudi ne čez noč – tako radikalno obrnejo na glavo.
Torej, da se popolnoma devastirani prostori napolnijo z najbolj žlahtnimi in igrivimi vsebinami – z dejavnostjo, ki je namenjena mlademu, iluzij in odprtega duha potrebnemu občinstvu.
Res je, trajalo je dolgo in odločitve kje, kam, zakaj in kako postaviti lutkovno gledališče niso bile preproste, še manj pa enoznačne. Lažje se je odločiti za gradnjo nove stavbe kot za obnovo stare. Ohranjanje arhitekturne dediščine namreč ni le dražje, temveč tudi zahtevnejše.

Toda izplen obnavljanja obstoječega, zapuščenega in propadu usojenega je na koncu dvojen:
Obogatila se je gledališka in scenska dejavnost, hkrati je Maribor dobil (oziroma bo z dograditvijo avditorija, cerkve Marijinega vnebovzetja in umetnostne galerije) dobesedno nov oder…novo teraso, nov »kulturbezirk«, ki ga pomaga oblikovati tudi država.

Zgolj zaradi popravka župana, ki si za nagovor Ljubljane rad sposodi tisti znani izrek, da je izplen države pri sofinanciranju občine nič Eur – naj povem, da je MK za ta objekt prispevalo skoraj 2.800. 000 Eur.
Pa tudi, da bo na obnovi in adaptaciji Mariborskega gradu participiralo 3 milijone Eur (iz naslova operacij prenove in obnove, celostne revitalizacije in modernizacije kulturnih spomenikov v lasti občin 2010-2012)
Pa tudi, da Mk za umetniške projekte in programe na področju kulture participira v letošnjem letu (brez sredstev za EPK in vključujoč večletne programske razpise) skoraj 13 milijonov
Pa tudi, da smo se zavezali k prednostni podpori Umetnostne galerije, Osrednje knjižnice, programu Evropskega uprizoritvenega centra, reševanju problematike mariborskega Arhiva….Skratka, lahko rečem, da se včasih počutimo, kot, da smo ministrstvo za kulturo za Maribor.
Kar je seveda je v luči prihajajoče EPK tudi razumljivo. Tu se »itak« včasih počutimo tudi kot »biriči«, ki kar naprej gledajo na prehitro hitečo uro.

Ampak, dragi lutkarji, dragi gledališčniki – danes oziroma v oktobru, ko boste tu zares zaživeli – je to vaš dan. Dobili ste najlepšo in najbolje opremljeno hišo za vašo dejavnost v državi.
To je največja investicija mesta v prihodnost. Ne govorim o materialni plati te investicije, temveč o možnostih, ki jih bo razpirala vsem tistim, ki jim duhovna plat lahko spreminja in lepša življenje.
In to za lutke nedvomno velja. Z njimi se namreč srečamo takrat, ko smo kot pivnik, ki srka življenje: v mladosti!