eksperimentalni film v YU 1951 – 2001
Moderna galerija, 22.12. 2010
Takorekoč na predvečer praznovanja osamosvojitve se je potrebno ozreti v tista polja, ki so prostori osamosvajanja duha. Film je resda prostor, ki se samosvoje sam osamosvaja in nikoli v resnici tudi osvobodi – svojega lastnega čara, namreč.
A vendarle: ker si v tem svetu vsi radi pripenjajo medalje, naj jih danes pripnemo vsem, ki so nekoč širili obzorja vidnega, čutnega, slikovnega in družbenega prostora na način preučevanja, analiziranja in razpiranja meja filma.
Ni potrebno reči: še pomnite tovariši, ker alternative, eksperiment, alter, drugačen, anti etc…obstajajo vedno – ne le v umetnoisti, ne le na filmu in tudi ne le v obdobju, ki ga zajema ta razstava. Vsaka zdrava združba – umetniška ali katera druga – ima vgrajeno v sebi drugačnost, ki je le druga beseda za analizo, subverzijo, drugi zorni kot, razgraditev, dograditev…obstoječega. Če ta drugačen, eksperimentalen ali alter pogled umanjka pomeni, da se je potrebno vprašati po zdravju družbe. Kajti drugačen pogled šele omogoča razvoj novih pogledov. Pomeni premik.
Rekli smo mu eksperimentalni film, alternativni, avantgardni, amaterski, antifilm, drugačen film….a kakorkoli se mu je že reklo, vedno je šlo za prestopanje uokvirjenih, ustaljenih, začrtanih, pričakovanih, kodiranih poti. Ni silil na velika platna in tudi nihče mu ni dal mesta in prostora na njih. Bil je v neke vrste prostovoljnem getu, ki je imel status avantgarde. Dobivali so se – smo se – na posebnih srečanjih, celo festivalih, na domovih, v klubih, na travnikih, pod zvezdami in zapisih. Sedma sila ga ni videla kaj prida, zato je bilo ustno izročilo njegova najboljša kritika. Njegovo najboljše orodje je bilo brisanje meja. Kamera je letela v zrak in lovila trenutke svobode. Leče so bile difuzne, filmski trak je zgorel ali bil enostavno prazen. Svet pod in pred očesi alternativno zajetih podob se je lomil v jeziku, ki ni poznal klasične kontinuitete pripovedi in tudi ne meril filmskega jezika. Enostavno: svet je dobival mavrico, kazal madeže in rezal v vsakdanjo percepcijo bivanja.
Kaj je ostajalo in ostalo za alter produkcijo tega časa? To vas danes najbrž še najbolj zanima.
Mnogo in nič. Nič za tistega, ki ni videl in tudi za tistega, ki ne more videti, saj se ta »žanr« enostavno ni dobro (ali sploh) arhiviral. Mnogo za tiste, ki so eksperiment integrirali v »klasiko«, ga posvojili in skozi črni film, avtorski film ali »odraslo« produkcijo spojili v nekaj, kar lahko rečemo, da je »Vse to film«.
Priznam, da je še največji rez med eksperimentom tistega in današnjega časa naredila tehnologija. Ko je superosmičko, ki jo je poganjal mehki in droben filmski trak z velikim srcem in debelim zrnom izrinila digitalka, je postalo vse to, kar je bilo ekskluzivno in avantgardno dostopno vsakemu v vsakem trenutku in v vsakem prostoru. A tudi levitev tehnologije eksperimenta ni ubilo, mu je le – kot vsaka demokracija, ki nam daje in hkrati vzame – odvzelo krila.
Danes se lahko prešetevamo, merimo in predvsem spoznavamo. Tako nekdanje republike, tako nekdanji ustvarjalci in oboževalci, kot vsi tisti, ki o dejstvu, da je nekoč nekdo na poseben način ljubil kamero, ne vedo nič. Zato je ta razstava – sploh prva na to temo – dobrodošla možnost odkrivanja skritih zakladov.