Tantadruj

Govor za podelitev nagrade Tantandruj sem začela pisati proti jutru. Kot običajno, je bil dan dolg, brez pavze, tuša in kosila. Naslednji dan sem tik pred odhodom v Trst dokončala zadnje misli. Ideje o skupni nagradi treh gledaliških hiš sem bila izjemno vesela. Pa ne le nagrade. V zadnjih letih so se konsolidirale tri – dokaj nestabilne gledališke hiše na relaciji Trst – Nova gorica – Koper. Rezalo je v srce, ko so na medijskem kanalu nekoč lažnjivo bentili, da slovenska država ravna s tržaškim gledališčem tako, kot so ravnali fašisti, ko so zažgali Narodni dom. Greha polne in umazane roke so bile seveda drugje in ne v Sloveniji – kaj šele na MK – ki je od sebe dajala več kot kdajkoli prej, vključno s pomočjo slovenskim gledališkim hišam, da so sploh gostovale pri naših zamejcih.

Nekoč sem na tem blogu pisala različne misli, za katere se mi je zdelo, da jih lahko ohranjam tudi drugim, ne le zase. V času ministrovanja to ni bilo več mogoče, zato berete na tem portalu več ali manj le še kakšen moj govor. Zadnjo elektronsko in ostalo pošto odpošiljam sredi noči in z razliko od marsikoga v moji okolici, se nanjo odzivam vsakodnevno.
V celotnem obdobju bivanja na ministrstvu nisem takorekoč nikoli izgovarjala besed, ki bi mi bi jih napisal kdo drug. Izgovarjam pa jih takorekoč vsaki dan. Sram bi me bilo, če bi brala misli, ki pripadajo drugemu. Poskušala sem, a imela sem grozno slab občutek, da se lažem.
Kdor se ukvarja z novinarstvom ve, da je en komentar oziroma tekst na dan ali pa vsaj vsak drugi dan huda norma. A dvomim, da to ve nepodpisana ali s psevdonimom podpisana gospa, ki mi v svoji opravljivi nedeljskodnevniški medijski rubriki, napisani po kakšnem sprejemu in ob čvekaških prisluhih pripiše, da so moje besede naravnost izpod peresa državnega sekretarja ali direktorja Kina Šiška. Še več: gospa, ki naj bi bila zavezana rasenici – torej novinarstvu – dobesedno zablodi, da imam nov, črn, luksuzni BMW in še super šoferja zraven. Res je, na MK imamo občasno šoferja. A ne zaposlenega, ker se v službo vozim s svojim oziroma Vojthovim avtom. Šoferja pa nismo zaposlili ne le zato, ker mnogo vozim sama, temveč predvsem zato, ker bi nas preveč stal. Tako kot nov avto, ki ga v tem mandatu nismo hoteli kupiti.

Fuj, pišem kot, da bi se šla obrambo. Ampak tega ne bi počela, če ne bi ravnokar prišla iz tujine kjer sem se družila z ljudmi, ki ne poznajo zarot, ki ne znajo videti črnine tam, kjer je nebo res modro.

Tantadruj,
govor na podelitvi nagrad, Slovensko stalno gledališče Trst, 11. 05. 2011

Tantadruju, vaškemu posebnežu, je mati rekla, da je božji izbranec, ki bo po smrti užival naklonjenost boga, medtem ko mu realnost ni najbolj naklonjena. Zato si je seveda želel čim prej umreti. Mu ne gre ravno od rok….saj nam posredno pove, da pot prestopov vedno odpira pot spoznanj – kar velja tudi za Kosmačevega Tantadruja in vse nas.
Tudi gledališčniki ste posebneži. Tudi vam realnost ni vedno naklonjena in tudi vam se je mogoče včasih zazdelo, da je »onkraj« vse bolj enostavno. A ne bi bili Primorci, če bi pristali na to. Zato ste utrjevali svoje delo, premeščali sanjaške in žlahtne tantadruje na odre in jih na koncu s skupno nagrado še združili v velik, »potrojeni« oder.
Tovrstno zavezništvo, združeno v skupni nagradi, ki ste si jo omislile vse tri gledališke hiše na relaciji Koper, Nova gorica, Trst (zveni skoraj kot Tigr! – Trst, Istra, Gorica, Reka) je dobro.
Ne le dobro. Odlično! Udejanili ste to, kar smo radi govorili, ne vedno tudi storili. Udejanili ste povezovanje, In če kaj, potem je prav zavezništvo tisto, kar danes rabimo.
Prav je, da se stikanje, mreženje, druženje in združevanje dogaja v polju kreacije in umetnosti. In prav tudi je, da se ta »lekcija« dogaja na Primorskem.

Poleg nagrajencem, čestitam tudi premikom, ki so se v zadnjem obdobju zgodili v tržaškem gledališču. Zadovoljna sem, da se je na vseh nivojih zaključil dialog, ki je utrdil možnosti za stabilnost te hiše. Zadovoljna sem, da je bila naša odločitev o premiku tržaškega gledališča v resor MK ugodna, primerna in potrebna. Zahvaljujem dosedanjemu umetniškemu vodji Alešu Beblerju in čestitam novemu »troedinemu vodstvu« oziroma trojčku.
Veseli me, da je koprsko gledališče prišlo do sodobnih prostorov in da ste tako uspešno obnovili teater. Veseli me tudi elan v novogoriškem gledališču, njegov stabilni utrip in tudi njegova nova mala dvorana, ki sedaj konkurira mali dvorani slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
Skratka,…ne gre za umetne, umetelne, vljudnostne in protokolarno obarvane besede (teh itak ne poznam)…. kajti vse izrečeno preprosto drži!!!

Umetnost okrog 1400

Maribor 10.05. 2011

Danes se v univerzitetnem Mariboru, kjer se je razvil meni zelo ljub študij umetnostne zgodovine, vračamo v davno preteklost. A v umetnostni zgodovini čas ne bledi, temveč krepi. Še več: s pogledom nazaj se umetnost dobesedno medi.
Ni lepšega kot skozi minevanje in spreminjanje družbe opazovati, kako ostajajo kodi umetniškega izražanja vse bolj trdni; ni lepšega kot spoznavati mogoče spregledane vrednosti likovnih izrazov; ni lepšega kot raziskovati razlike in bližine med mojstri in ni lepšega kot ugotavljati ikonografski, geografski, miselni in estetski kontekst posameznih del.
Videna v takšni luči je zgodovina umetnosti pravi užitek: je lahko detektivka in poezija. Je lahko laboratorijsko in ateljejsko delo.
In je lahko potovanje do konca sveta in potovanje v naše duše hkrati.
Sama sem to spoznala šele takrat, ko sem izstopila iz zgolj pragmatičnega/empiričnega dojemanja zgodovine umetnosti – ko sem povezovala vzrok s posledico in, ko sem umetniška dela razumevala v kontekstu časa in prostora.
Ni dovolj, če vemo, kje in kakšna je nekje neka (npr. gotska) katedrala – smiselno je, da vemo zakaj so jo pognali k višku na način, da je segala po oblakih. Kaj je takrat iskal človek izven sebe, da je klesal čipkaste in vznesene monumente, ki naj bi Bogu jemali sapo.
Ali kaj je mislil človek takrat, ko je v sakralnih prostorih drugih obdobij postavil sebe v center zanimanja, torej pred Boga (npr. v renesansi).
Ni dovolj, če vemo kje se stara zaveza prepleta z novo zavezo. Smiselno je, da razumemo zakaj in kako so motivi stopali v percepcijo ljudi in ne le ustvarjalcev.
Ni dovolj, če rečemo, da je Marija iz Ptujske Gore edinstvena, lepa in redka s svojim zavetniškim plaščem. Poučno je, če vemo, da sta naslikala tamkajšnje freske slikarja iz Brunecka v dobi, ko je Masaccio ustvarjal svoja Adama in Evo v Firenzah.
A posebej zanimivo postane, ko iščemo razloge zakaj se Marija, pojavi kot zavetnica s plaščem, zakaj ljudje rabijo zavetje, zakaj smo vsi nekakšni romarji, ki rabimo nekakšno maternico, ki nam blaži in varuje življenje.
Še bolj enigmatično pa postane, ko npr. to podobo iz Ptujske Gore povežemo z režiserjem Fritzom Langom, ki je v teh krajih (kot avstroogrski vojak) kiparil in dobil ogromno navdihov, kasneje videnih v njegovih filmih – od Nibelungov do Metropolisa. In njegovo dekle v Mtropolisu, ki ščiti otroke in preganjane delavce pred roko kapitalista, je čista replika Marije iz Ptujske Gore.
Skratka, zgodovina umetnosti je pot po labirintih življenja. Na dolgi tek in na trajni rok.
Je odprta knjiga, v kateri moramo brati in iskati antropološko, sociološko in kulturološko vedenje.
Okameneli Sveti Jakob s Ptujske Gore nam s svojim likom iskalca in prijaznega romarja, ki spoštljivo drži v rokah knjigo, enako kot pred stoletji sporoča: iz dediščine preteklosti pijemo znanje za naš čas, naše življenje.

Naslednje leto bo Maribor »predsedoval« evropski kulturi. Simpozij o umetnosti izpred več kot pol tisočletja je najboljša možna uvertura evropski prestolnici kulture. Tudi zato, ker sega čez robove Evrope. Brez teh oken Evropa ne bi bila Evropa, saj so se (in se še) v njej križajo vse kulture, ki so prečile njeno zgodovino. Ne le umetnostno, seveda.

Vse prisrčno vabim, da Maribor leta 2012 ponovno obiščete. Pa ne le Maribor, temveč tudi Žiče (sedež generalnega priorja rimske obedience), Celje…., številne srednjeveške samostane ter posebej cerkvice, ki so ob gradovih označile še danes veljavno podobo slovenske pokrajine.
Njihove poslikave so bile medmrežje svojega časa, maše v njih kulturne prireditve že sto let pred odkritjem Amerike. Gradovi so bili ob cerkvah, s svojim skromnim okrasjem in ljudmi v njih, nosilci gospodarstva in komunikacijska mreža za radovedne trubadurje. Žal so morali biti tudi mreža vojaških postojank, ki so jedro Evrope ščitile pred resničnimi in namišljenimi sovražniki tedanjega časa.

Orinoco

Etnografski muzej 20.04.2011

Orinoco je ena najdaljših rek v južni Ameriki. Zbirka Orinoco pa je ena najlepših in največjih zbirk etnografskih predmetov staroselskih ljudstev, ki že stoletja živijo v deževnem amazonskem gozdu.
Za nas, ki te gozdove poznamo le iz filmov (še posebej tistih, ki so jih snemali zanesenjaki , raziskovalci ali »ekstremistii« kot je npr. Werner Hercog), za nas, ki te prostore poznamo iz knjig, pripovedovanjih in internetnih klikov, bo razstava o življenju, tradiciji, kulturi in dediščini Indijancev prava ekspedicija, videna od blizu in na daljavo.
Pogled v druge kulture – bodisi minule, bodisi tiste, ki odmirajo v novih časovnih danostih, bodisi tiste, ki se ne dajo – je za nas ne le koristen, temveč tudi potreben.
Potreben zato, ker se – kljub globalnosti tega sveta – Slovenke in Slovenci nemalokrat dojemamo kot problem (pre)ozko razumljenega sveta. Ozko razumevanje sveta pa pomeni, da vidimo zgolj sebe, da se lahko »incestuozno« ljubimo in sovražimo hkrati, da teče reka razumevanja mimo nas in da se nas ne dotaknejo misli izven nas.
Če se razpremo svetu, ki je bogat, nevaren, mističen, poučen, naporen, srečen, srčen, skrivnosten, razumski, darwinovski…skratka, ki je skupek vsega, kar premore primarnost spreminjajočega bivanja, kar premore civilizacija in njena naturalizacija, ostajamo sami s seboj in s svojo nepopolno vednostjo. Seveda, popolne vednosti ni. Je pa vedno možnost, da svet razumemo (pa tudi sebe v njem) večja, če spoznavamo druge. Da spoznavaš druge moraš imeti možnost, moč in voljo, da se sploh odpreš. Rekli boste, da danes to ni težko, ker živimo v pretočnem, gibljivem, virtualnem in tudi bogatem svetu, v katerem smo že turisti tudi v vesolju.
A za »potovanje do konca sveta«, torej do tistega, kar ni več tako kot je nekoč bilo, je včasih potrebna tudi vstopnica.
Etnografski muzej nam jo ponuja. Dolgo let so jo iskali in s fundacijo tudi usklajevali. Take priložnosti so redke in zato toliko bolj dragocene.