Hodila po zemlji sem naši.
Podutik, Koseze, Dravlje, Stegne, Litostroj,zgornja Šiška.
Ujela sem razlike. Povečala kontraste. Videla krave in beton.
Dravlje – projekcija from maptnh on Vimeo
Hodila po zemlji sem naši.
Podutik, Koseze, Dravlje, Stegne, Litostroj,zgornja Šiška.
Ujela sem razlike. Povečala kontraste. Videla krave in beton.
Dravlje – projekcija from maptnh on Vimeo
Frka. Dan je bil malo žalosten in vedela sem, da bo še bolj, če bo Morricone privlekel na plan šlagerje, ki so kriza za dušo. Potem bi bila moja kriza še večja in ne bi več jamčila zase.
A glej ga! Začel je z dolgo mistično kantato za flavto, orkester in zbor, ki naj bi se izvajala v katedrali, v kateri naj bi bili inštrumenti razporejeni po treh ladjah.
Namesto, da bi padla v glasbo, sem skoraj padla iz stola. Subtilnost zvokov, glasbenih tišin mestoma povsem potuhnjenih tonov, je brutalno uničeval ropot, klepet in smeh izza zida v Križankah. Tako moteče, da so se glasbeniki vznemirjeno ozirali naokrog. Organizator, ki je znal zaračunati 80 evrov za glasen stol, ni zmogel enega redarja, da bi si Križanke pridobile tistega nekaj miru, ki ga je katedralah na pretek. Konec koncev je bila to prva Morriconejeva izvedba kantate, ki jo je pisal skoraj leto dni.
Z genialnim naslovom: Praznina polne duše.
Prav za moj dan – no ja, dneve – ko je vse bolj prazno. A paradoks naslova je v tem da imenuje praznino v duši, ki je polna.
Rimski orkester pod Morriconijevo taktirko je seveda nadaljeval s filmsko muziko. A ne s pričakovanim venčkom the best of the best. Hvala bogu, ker – kot rečeno – bi bilo nevarno za oči in bi bilo prepoceni za uho. Zanimivo, da je začel z glasbo iz filma Gilla Pontecorva, ki je v petdesetih snemal na slovenski obali Veliko sinjo cesto z Yvesom Montandom in Alido Vali. Pontecorvo mi je pripovedoval, da je med snemanjem nenehno na skrito uhajala v Pulj, ker je tam živela njena sestra. Skrivoma pa zato, ker je zanikala svoje YU poreklo.
Tema iz filma Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja je bila izbrana previdno.
Čakala sem tisto, zaradi katere se mi lomi srce vsakič, ko jo povežem s sliko.
Naj izdam, da gre za eno mojih najljubših filmskih sekvenc, ki me vedno na novo zvije. Dovolj, če jo vidim v svojih mislih. In vidim jo natančno: De Niro povabi svojo nikoli dosegljivo in življenjsko želeno Deborah (Elizabeth McGovern) v hotel Excelsior (vedno grem tja, ko sem na Lidu), kjer sta le ona dva in orkester. Čebljata ob oknu, ki ujema morje s pomolom, vse je kristalno in belo, vključno z njeno obleko. Orkester zaigra (ekstenzivno Deborah temo), De Niro jo povabi na plesišče, nežno plešeta, muzika ubija.
V naslednji sekvenci ubija De Niro z usodno napako, ko kasneje pred hotelom v mivki dobesedno naskoči tako želeno žensko in uniči vso krhkost želje, ki jo je gradil pod žlahtno morriconejevo temo na plesišču.
Bela obleka se strga.
Praznina polne duše se je De Niru potem dogajala vse do zadetih poznih let. Spodletelo jima je le meso.
Morricone je – sicer že izmučen – a vendarle pripravljen, vozil naprej preko De Palme (Žrtve vojne), Almodovarja (Zaveži me!), Tornatoreja (Cinema Paradiso, Malena) do Misije Rolanda Joffeja. Toda tudi tema iz filma Misija ni bila eksploatirana v tistem delu, ki je najbolj rastoč, herojski in pompozen. Izbral je subtilnejši in manj ušesu znan motiv, kar je večeru dalo potrebno dostojanstvo.
Morriconijevo glasbo imam seveda rada. Nanj sicer nimam najboljših spominov, ker je bil na najinem pogovoru pred leti nekoliko nejevoljen. Jasno, intervju sva imela v zgodnjih jutranjih urah deževnega dne in tik pred njegovim odhodom iz Benetk. Zraven je bila njegova soproga, ki ni odmaknila ne pogleda in ne ušesa od njega. Predvsem pa je štela minute, ki mu jih je odredila.
Jaz pa bi rada namesto minut imela ure!
Danes je natanko mesec dni od tega, ko sem napisala blog, ki ga objavljam šele danes. Bilo je v nedeljo ponoči, ko sem se vrnila iz Avberja, kjer smo z Alenko in Tarasom dolgo in prijetno predli – na koncu v temi, ko je svetloba že zapustila njuno kamrico.
Bloga kasneje nisem objavila, ampak sem ga za hec pokazala Tarasu. Bil je ravno na prijaznem (on bi dejal hotelskem) preverjanju svoje kondicije v bolnišnici Petra Držaja, kjer so bili klepeti z njim še posebej dragoceni – dobesedno drago cenjeni.
Obesil se je na moj zapis, ga “zaplenil”za svojo bodočo knjigo in takoj obljubil odgovor nanj. Pravzaprav se je z njim ukvarjal vse do nedelje, ko me je klical iz Kanegre in poročal o (končno) dobrem počutju. Da je na morju sicer brez pisalnega stroja (oh, ta njegova izmučena mašina, ki je morala tako pogosto na servis, da bi sploh zmogla služiti njegovi eruptivnosti!) – toda da uživa, je dejal!
Predlagal je, da sporočimo njegove misli na sobotni konvenciji in mi jih narekoval. Dolžan sem prispevati to, je zatrjeval, ko sem se – kot običajno- poskušala vzdržati njegovih eksplicitnih naporov v Zares, sploh pa prihodu v Ljubljano. Cenil je to naše (samo)omejevanje, a hkrati vztrajal na svojem (njunem) sporočilu.
“Končno sem napisal dolg komentar na tvoj zapis« je nadaljeval. »Ampak bi ga rad še razvijal; toliko je tega, kar se mi sproža! Nisem še povsem zadovoljen, čeprav moja “vrhovna sodnica” (Alenka, seveda) pravi, da ga je čisto dovolj in gre lahko v tipkanje”, mi je dejal.
“Pusti sedaj to in raje uživaj«, sem ga zaustavljala.
“Oh, saj uživam! Berem, berem…goltam… danes ponovno Shakespearov Kakor vam drago – kaj vse lahko ponovno raz-berem!”
Ne vem, katere asociacije so se mu sprožile ob spodnjem – povsem preprostem zapisu. A ni bilo stvari, ki bi lahko ostala brez njegovega fidbeka. Odmeva. Izreka smisla.
Ni bilo stvari, ki bi ga pustila v tišini.
Zato se tudi ni bal smrti, temveč tistega (večnega) življenja, ki bi ga prisililo v tišino.
KERMAUNERJEVA VRNITEV
»Zdaj je menda že vsem jasno, da se je vrnil Taras Kermauner. Vrnil se je po dobrih dvajsetih letih, in to v svet, ki je precej drugačen od tistega, ki ga je malo pred osamosvojitvijo zapustil. Kljub temu se je v njem dobro znašel… Nekakšen izgubljen sin, čeprav pri oseminsedemdesetih…TK je čez noč postal ljubljenec medijev, on pa jim to ljubezen z veseljem vrača…«, piše Peter Kolšek v Delovi kolumni »Kermaunerjeva vrnitev«.
Ne rečem, da ne drži, da gre za Tarasov come back – konec koncev tudi sam govori o obuditvi, vračanju, svojem odprtem stanju duha, milosti časa in hvaležnosti tistim, ki so potrkali na težko premakljiva vrata njegovega avberskega borjača.
A Taras je zelo prijazen gospod in ve, da njegova odsotnost ni bila koma Kralja Matjaža. V resnici tudi dobro ve, da je bil ves čas prekleto zraven in da so bili morebiti drugi presneto daleč.
Sedeli smo v njuni kraški sobi, ko je skoz okno prihajala še pozno popoldanska svetloba – vse do noči, ko si nismo videli več obrisov.
»Kako si razlagaš to nenadno željo pa Tarasu? A ni vse skupaj čudno?«, je s tistim poudarkom, ki že ima povsem jasen odgovor sprožila dr. Alenka Goljevšček, Tarasova žena, (so)ustvarjalka in prijateljica.
Ne vem, mogoče je omenila, mogoče je namignila, da gre za paradoks. Ne Tarasa, temveč današnjega časa.
Taras naju je rahlo prepustil besedam, da sva realno, žensko in ozemljeno prečesali njegov boom prav v luči tega paradoksa.
Govoriti o come backu za nekoga, ki je bil nenehno globoko v come – v prihajanju – in niti malo odhajanju, kaj šele v zamrznitvi, je neumno, sem vrtela. In napeljevala k bedariji, ki se kaže v totalnem spregledu več kot sto knjig, ki so nastale v teh dvajsetih letih, ko ga »kot da« ni bilo v kulturnem in intelektualnem prostoru.
Hej, kako je nekdo odsoten, če pa napiše par knjig o slovenski dramatiki, bivanju in zgodovini na leto? Dobro, nisem ščvekala kako tisti, ki mu sedaj priznavajo vso avtoriteto nekoč niso hoteli priznati niti ficka za eruptivni projekt raziskovanja slovenskega teatra, v katerega so ljubiteljsko vpeti otroci, vnuki in še posebej Alenka?
Ne, ta pritlehnost očitanja in revanšizma ne domuje v Avberju, zato sem se zadovoljila z razlagami o današnjem izpraznjenem času, ki bolj kot kdaj rabi avtoriteto ne pa dvomov, ki potrebuje velike poteze in ne drobnjakarskega stopicanja in ki (končno) želi poglede širokega razuma in ne le šibkih namigovanj.
In pravzaprav je že dejstvo, da je današnji čas sproduciral tako potrebo, krasno, vzpodbudno in hvaležno.
In vem, da se tega zaveda tudi Taras. Zato se ni kaj pretirano vpletal v najine paradokse časa in smo temo o njegovi »odmrznitvi« zapeljali v druge zanimive zgodbe.
Vmes je želel tudi slišati kako kaj z Zaresom, ki ga je zadnje čase vsled naporov okrog (dobro prodajane) knjige, da ne rečem hita leta Navzkrižna srečevanja, zanemaril.
Tak prijeten, zadovoljen in prešeren nasmeh je zavel po vsej sobi, ko sem mu rekla, da so naše/njegove teze o vrednotah, o samoomejevanju, odprtosti, vključevanju, neplenjenju itd., ki jih je izrekel pred letom dni, ko je s svojimi briljantnimi mislimi botroval rojstvu Zaresa, dobile nekakšno domovinsko pravico celo pri opozicijskih strankah!
“…voda nam (človeštvu,ne le slovenstvu ,ne se omejevati le na naš narod!) teče v grlo. Človek nima druge izbire, kot da postavi cilje in nove – druge – vrednote onkraj identitetnega vitalizma! Ne nazaj ne naprej, kot uči ciklično mišljenje; ampak drugam!”, mi je zapisal lani na svoj neuničljivi in maksimalno eksploatirani pisalni stroj, ko je v globino vrtal po smislu drugačne družbe.
PS
Ko sem prišla domov, sem poskušala na njegovi spletni strani prešteti vse knjige, ki jih je izdal – bodisi v tisku, bodisi v elektronski obliki. Vraga, obupala sem, ker mi ni in ni uspel točen seštevek!
zapisano 11/12. maja 2008