Category Archives: Kultura

Odprta vrata ministrstva za kulturo

Dodano dne
4

Odpiranje vrat kulturnih institucij na 3. december, rojstni dan Franceta Prešerna, je vse od leta 2000 uspešen način povečevanja pretočnosti in dostopnosti kulture. Gledališča vsako leto bolj pokajo od obiska, v muzejih se drenja vse več ljudi, knjižnice izumljajo prijazne  nagovore obiskovalcev, otroci pa sprejemajo kulturne hrame kot igrive in simpatične domove.

Po dobrem tednu bivanja na ministrstvu za kulturo mi je bilo povsem jasno, da je prav naša hiša potrebna prepiha.

Zato v sredo, 3 decembra ob 16.30  odpiramo vrata ministrstva – ne le za uporabnike, prijatelje in ministrske kolege ter kolegice, temveč tudi za pretakanje rok in besed med sodelavci.

Odpiranje vrat pomeni tudi simbolno polaganje dialoga kot temeljnega kamna. To, da mora biti dialog  vgrajen v same temelje kulturne politike, mi ni bilo jasno že včeraj – po nekaj dnevih ministrske izkušnje – mi je več kot jasno tudi danes.

V kolikor pridete v sredo, 3. decembra na Maistrovo 10, ob 16.30 prisluhnete Galu, galeristom ter Vladu Kreslinu, posrebate vročo čakolado in čaj ter čebljate…. si brez strahov stisnemo roke.

Programski sporazum

Dodano dne
6

Mogoče bi bil že čas za ozemljitev in spozabo nad perfekcionizmi, da ne rečem celo ideali, ki me ponavadi zavrtinčijo v  zavzeto delo. No, brez tega vrtinčenja itak ni zanimivo. Toda ni nujno, da je potem zanimiv tudi konec. 

Mogoče bo kdo rekel, da so programski dokumenti itak sami sebi namen, ki jih potem življenje udejani čisto po svoje. A vendarle smo Zaresni kulturniki in Zaresni medijci kovali naš program skoraj čez celo leto; zame počitnic itak ni bilo – no, ja sploh ne prvič – in ponovno se je delalo kot za magisterijsko parafo. Piliš, misliš, iščeš, kombiniraš, brišeš, kukaš čez plot, projeciraš svet v dom…skratka tuhtaš, kaj je v tej danosti lahko v prihodnosti boljše. Resda prebere potem malokdo, še kolegom je večinoma odveč, toda sam si na koncu vendarle nekako spravljen s stvarmi, ki polnijo tvojo danost. Continue reading →

Minister na filmu

Dodano dne
Reply

Po eni strani mi je bilo všeč, da je bilo tako neformalno. Namreč včeraj zvečer se je simpatične premierne projekcije bosanskega filma Težko je biti fin v Kinodvoru udeležil tudi minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki v filmu igra mefistovsko vlogo sarajevskega prekupčevalca. Ob ministru – igralcu, so bili prisotni tudi režeiser filma Srđan Vuletić, Saša Petrović, Daria Lorenci in avtor glasbe Saša Lošić. Poleg župana in podžupana ni prišel v Kinodvor nihče, ki bi ministru vsaj protokolarno, če ne drugače, stisnil roko.
Pa si rečem: res so volitve mimo, toda vlada je še legitimna in tudi močno deluje: kadrira, zaposluje, sakralnim objektom izdaja certifikate za spomenike državnega pomena, zanika očitke računskega sodišča ipd…zakaj torej ne bi počastila ministra tuje in hkrati bližnje države s svojim pogledom?
Minister za kulturo, profesor in igralec, ki je svojo prvo vlogo zastavil v – s cannesko palmo nagrajenim filmom Moj oče na službenem potovanju (sicer je igral tudi v Karauli, Grbavici in v zadnjem filmu Gorana Markovića, ki je bil prav včeraj premierno prikazan v Beogradu) – je očitno seznanjen s slovensko filmsko situacijo, sicer ne bi bil tako žalostnih besed na to temo.
A vendarle, četudi mi je to “neformalno” vzdušje, kjer minister povsem neministrsko plava med občinstvom na nek način všeč, me je hkrati tesnobno vznemirjalo: film Teško je biti fin je namreč nastal tudi v sodelovanju s slovenskim Filmskim skladom, ki je ravnotako bojkotiral projekcijo. Režiser filma Srđan Vuletić ima s Slovenijo vezi, ki bi jih lahko kdo iz uradnih soban imel vsaj malo bolj pred očmi. Pred leti je namreč z nami posnel krasen kratki film Hop, Skip & Jump (z Barbaro Gračner, Mustafo Nadarevićem in Davorinom Janjićem) in dobil v Berlinu tudi nagrado. Spomnim se, da sem bila takrat, ko so mu sporočili novico o nagradi skupaj z njim in z – na žalost preminulem – izjemnim slovenskem producentom Jurijem Košakom v neki berlinski gostilni. Pozno v noč je zazvonil telefon in fantoma se je zadovoljno razlezel obraz. Naročili smo še eno pivo in začeli “maštati” o novih projektih. Košaku se žal, kasneje niso izšli, Srdjanu pa zagotovo. Težko je biti fin je ljubezniv film o dobroti, ki ga svet izpraznjenih vrednot nedvomno potrebuje.