Stalna razstava v Pokrajinskem muzeju Maribor, 16. marec 2009

Postavitev stalne razstave lahko razumemo kot najboljšo predigro evropski prestolnici kulture in kot smiselno iniciacijo leta 2012, ko se bo Maribor skupaj z drugimi mesti  predstavil širši evropski javnosti.
Zakaj je ta razstava pomemben zidak pri gradnji prestolnice kulture in pri utrjevanju samozavesti mesta?
Zaradi temeljev. Zato, ker je vsak subjekt – vsaka osebnost, vsak (nad)jaz in vsaka identiteta razumljiva šele takrat, ko je videna znotraj konteksta svoje zgodovine.
Če s to zgodovino ne razčistiš ali če jo potiskaš v (pod)zavest, se ti vedno vrača kot travma, simptom ali celo očitek amnezije, torej izgube spomina.

Je srednji vek v kolektivnem spominu travma ali je lahko tudi blišč?
Prevladuje namreč dojemanje, da je srednji vek temno in  mračno obdobje, ki je izvrglo kugo, mučilne naprave, barbarstvo, epidemije, …skratka vse tiste (danes bi jim rekli) naravne katastrofe, ki jih izpostavlja tudi ta razstava. Izpostavlja pač takratno družbeno danost – od  mreženja verstev do mreženja vojsk – turških, madžarskih in drugih osvajalcev, zaradi katerih je tu toliko sodobnih »patrij« – helebard, oklepov, ščitov, stolpov in raznoraznega strelnega orožja.

Toda ni teme brez svetlobe.
Zato je poimenovanje razstave Med bliščem in bedo srednjega veka edina prava »etiketa« stoletij, ki se v primeru Pokrajinskega muzeja začenjajo  leta 1164 s spočetjem – torej  z omembo gradu Marchbuch in končajo tam okrog leta 1799, ko Maribor dobi bolnišnico in župana.
Na tej časovni premici je mnogo razumnega/razumljivega blišča: od vina, do mlinov na veter, od  reke, ki je »naplavila« mesto, do obrtnikov, ki so ga hranili.

Srednji vek je ustvaril univerze in s tem intelektualne delavcev, ki jih je prinesla  renesansa mest. Bil je barbarski, a ne zgolj uničevalski. Pomorska trgovina mu  je prinesla vonj po eksotiki, razkošju, izumih in uživanju. Hranila ga je zemlja (ruralna kultura) in hranile so ga roke (obrtnikov), ki jim je kasneje industrijska revolucija odvzela primat.

Mnogi med vami boste ob tej razstavi vzeli v branje Le Goffovo knjigo Za drugačen srednji vek, v kateri Jacques Le Goff poskuša uravnotežiti črno in zlato legendo o srednjem veku. Med drugim ublaži razpon med srednjeveškim intelektualnim (duhovnim, univerzitetnim, teološkim) in ročnim (obrtniškim, kmečkim, ruralnim) delom. Da bi to podkrepil, si sposodi Rimbaudovo besedilo o solidarnosti med enim in drugim:
»Roka s peresom je vredna roke s plugom«.
Drži. Lahko le dodamo, da roka s peresom in s plugom ni vredna roke z orožjem. In tega je bilo v srednjem veku  veliko.
Vrag je le v temu, da bodo generacije za nami, ki bodo morebiti enkrat pripravile razstavo o blišču in bedi postindustrijske, postimperialistične in postkapitalistične družbe ugotovile isto: da so roke vedno umazane s krvjo. In da ljudstvo – še tako genialno, odprto in inovativno – v katerem koli veku – ne zmore ohraniti čistih rok brez madeža krvi in moči.
Naj nam bo v poduk.

Danes v Narodni galeriji in v TR3, včeraj v Pilonovi galeriji, enkrat jeseni v Moderni. Ko bo prenovljena.
Spoznala Mušičevo  potomko. Krasna ženska.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Tako je enkrat dejal Zoran Mušič, ko  je za nazaj vrednotil svoje delo. Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega, kar je v tebi – tistega, kar nosiš v sebi.
To  umikanje redundantnega – tistega kar megli bistvo – je skoraj tako lepo kot sam Mušič, opisal  Veno Pilon.
V knjigi »Na robu«  ob  nekem pariškem srečanju utemeljuje  razvoj Mušičevega slikarstva:
»V prvi fazi je slikal dalmatinske pejsaže z jezdeci in sončniki nad glavo, konjički so bili z obeh strani obremenjeni s težkimi, slikovitimi tovori. Kmalu je izpod sončnika odbil glavo jezdecu, ki je še vedno strmel zasanjan v pokrajino,…nato je zbil jezdeca s konja, v tretji fazi pa je spodil še konja in spremenil pokrajino v abstraktno barvno ploskev, tako da so ostali na zemlji samo kupi slikovitih tovorov, ki jih je prekladal po platnu kakor kepe sena na polju.«
Mušič se je ob tem menda le blagohotno smehljal, ugovarjal pa mu ni.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Čas očiščevanja je nujno in hkrati tudi čas učenja. In Mušičevo bivanje v Španiji je bilo nedvomno intenzivno spoznavanje drugih in sebe. Šel je tja ne zaradi Goye, pravi, temveč zato, da bi videl od kod izvira Manet, preden bi videl Maneta. Stal bi cel dan pred Valesquezom, ne da bi se odmaknil, piše. Kaj je večje darilo za mladega fanta, ki mu Zagreb in  Ljubljana nista dovolj?
Čeprav je bil v Španiji le tri mesece, je prinesel s seboj dela za celo leto, zraven pa je še polnil s članki časopis Slovenec. Bogat postdiplomski, torej. Tam je utrjeval vzporednice med kraško, dalmatinsko in toplo špansko krajino, si potisnil  Goyo v podzavest, – a njegovo temno obdobje dejansko razumel – sprejel po Dachaau, kopiral Oblečeno Majo in se prepričal, da so las Meninnas ena od zadnjih končnih slik evropskega slikarstva – kar je posredno izrazil v kasnejših svojih Dvojnih portretih.
Fascinirale so ga bikoborbe in vez med Zupanovim Menuetom za kitaro je tudi Mušičev spomin. Delal je raje zase, tudi na prostem, kot da bi kopiral brez svobode, kot pravi v pismih Sedeju.

Več galerij je te dni, sploh pa danes, posvečenih stoletnici rojstva enega najbolj znanih in cenjenih umetnikov, Zoranu Mušiču. Narodna Galerija, ki je v najbolj kriznih časih štipendirala mladega Mušiča in ga poslala v svet – tudi v Španijo, utrjuje danes to vez s poglobljeno in urejeno predstavitvijo njegovega španskega obdobja. Kraljuje ji  Kastiljska krajina, ki je v tej hiši že več kot 70 let.