To je to: živa Metelkova

Z Martinom Bricljem sva se srečala na facebooku. Kasneje tudi v živo. Rada imam ljudi, ki prekipevajo od dejanj in idej, ne mutijo, ne tarnajo in ne stojijo na omejenem prostoru svoje zemlje.
Na »njihovem« festivalu je bilo na začetku nekaj nerodnosti – pa ne zato, ker so se stikale različne generacije, temveč zato, ker je bila na južni Metelkovi vstopnina, ki jo mladi niso pričakovali. A stvar se je zmehčala in ponoči je bilo fajn.
Spodnjega govora nisem imela, ker bi bilo mimo. Kasneje, ob nastopu dižeja z video fasado sem si poskušala dopovedati, da video reciklaža zmontiranih slik je lahko tudi diktat ritma ne pa nujno tudi asociativnega in pomensko logičnega kontesta.
Majski večer je prinesel življenje na vse preveč laboratorijski prostor muzejske  Metelkove.
To je to!

Festival pomladi

Metelkova 8.5.2009
Samo ime – Festival pomladi – zveni dokaj »retro«.
Če slišiš »pomlad« ti padejo pred oči zvončki, mačice in bolj razkrite deklice. Vesna pač. Vesna, ki  ni Morana.
Retro ali ne, v vsakem primeru gre pri pomladi za pričakovanje. Rast. Brstenje. Novost. Svežino. Za voljo. Za začetek – res: za pričakovanje. Bolj ali manj strastno. Zavisi.
In priznajmo si – naše bivanje je pričakovanje. Vedno: ali, da se bo preprosto nekaj  zgodilo in dogajalo…za en dan…dva….Ali – po drugi strani, da se bo skozi pričakovanje  osmislilo življenje. Mogoče za večno.
Brez hrepenenja, suspenza, želja, drame, zgodb… nas ni.
In tako je prav. Sicer je praznina.
Če  kaj, potem je mladost tista, ki ne sme čakati. Ki mora udejanjati takoj. Ki mora biti nepotrpežljiva, radovedna, nekompromisna, zahtevna, eruptivna, ustvarjalna. Mladost še nima očitnih in očitanih cenzur. Tudi  dvomov je v mladosti manj. Zato pa je lahko več prebojev.
Ko je manj za izgubiti je več možnosti za pridobiti.

Ko me je nagovoril Martin – primerno najprej preko facebooka – mi je bilo všeč, da je  Festival pomladi, festival permanentne, ne le majske noči.
Še več, da gre za ustvarjanje (=življenje)  širokega razpona, ki mu na ministrstvu ne moremo najti samo enega predalčka – raztezate se namreč nad vse, kar mi – vaši sosedi na Maistrovi – zlagamo radi v predale z nalepkami; glasba, vizualna umetnost, film, arhitektura etc…
Všeč mi je, da se raztezate po vseh naših porah. Da nas pomalo okupirate.
Všeč mi je tudi, da je ta npr. festivalu vzporeden »muzej začasnih umetnosti«  na prostem, pod zvezdami. Kot, da je vaše referenčno in rezidenčno polje nebo.
Praznovanje s sodobno glasbo in z vizualnimi umetnostmi na odprtem naj združim s tremi ikonami, ki jih lahko privlečemo  iz retro slovenskega pogleda:
Ne čakaj na maj
Pod svobodnim soncem
(ko) Zvezde plešejo
Je slučajno, da v Čapovem Ne čakaj na maj nastopa Vesna? Zvezda in boginja pomladi? (In da je njen Samo glavni v romanu Pod svobodnem soncem?)
Ohranite to boginjo, ne sprejmite Morane – slovanske boginje teme! In ostanite še naprej z nami ali zraven nas. Kajti:
To presečišče Metelkove na eni strani, avtobusne postaje na drugi, urgence v naši bližini na četrti in Majstrove – MK na zadnji strani je – kako se že temu danes reče? – pravo, dobro, primerno… križišče za medkulturni, medgeneracijski in še kakšen dialog. Letos ste se naselili na tem delu Metelkove. Strinjam se z vami, da jo je treba oživeti in to hladnost, ki jo izžareva, spremeniti v prostor  dialoga – skratka v zvokov in slik poln prostor!

Romano Čhon

Mesec romske kulture, Romano Čhon, 1. festival romske kulture, Etnografski muzej, 2.04.2009

Malo je narodov, ki bi v svojem imenu nosili »človeka«. Beseda Rom namreč pomeni človek, moški, mož (ROMNI pa ženska, žena).
Malo je narodnih skupnosti, ki bi svoj podpis (ime) vezali na bistvo sveta, ki je – in bo – človek. Oseba. Individuum. Pogoj preživetja, bitja in sveta.
Narodi so pri poimenovanju posegali po geografskih pojmih, verah ali bogovih. Rom pa je preprosto človek.
In malo je narodov, ki bi imelo tako pomenljivo zastavo, kot jo imate Romi:
Modra – ki pomeni nebo, zelena, ki predstavlja naklonjenost Romov do narave. In rdeči krog, ki pooseblja potovanje in trpljenje Romov skozi čas.

Živeti odprto…. sprejemati nebo in zemljo… potovati….seliti ..spreminjati krogotok  ter sprejemati križevo pot.

Malo je tudi skupnosti, ki bi svoj jezik – tako kot Romi – uporabljala večinoma v govorni obliki. Še manj pa tistih, kjer se jezik uveljavlja predvsem na pesniškem, glasbenem in gledališkem področju.

Če združim vse našteto – torej ČLOVEKA, NEBO, ZEMLJO, POTOVANJE , PESEM, GLASBO  pridem do tistega polja svobode, ki bi mu v romskem jeziku rekli  »bas,baxt, bast«: sreča. In ljubezen.

A to polje ni le polje svobode, ker ga preči še vedno vse preveč predsodkov, nestrpnosti in rezov drugačnosti.
Moja teza je, da na nivoju nezavednega zbujate Romi vsem ostalim  nam neko ljubosumje, saj  vse prevečkrat s svojim »človekom« v imenu in intenzivno močjo čustvenega izražanja opominjate, da smo nekaj v nas ukrotili, si omejili, zakoreninili življenje, ga zamrznili in s tem vzpostavili nadzor nad našimi  emocijami.
Zaradi tega našega »manjka« toliko raje poslušamo vašo opojno glasbo ali pa gledamo ganljive gibljive podobe vaših življenjskih zgodb. In ob vas mislimo o sebi. Eni vas ob tem  kaznujejo, drugi obožujejo.

Ko se srečata dve kulturi  se lahko spogledujeta, združujeta ali dopolnjujeta. Najtrše je, če si nasprotujeta.
Zgodovina (tudi dandanašnja) priča, da je nasprotovanje rodilo najhujše zlo človeštva.

V Evropskem prostoru živi približno dvajset milijonov Romov. Dvajset Slovenij. 15 milijonov  (pri nas 10 000) jih uporablja različna romska narečja.
Nedavno sem listala knjigo Jožeka Horvata – Muca Romski jezik, ki prinaša razlage, prevode in specifike romskega jezika.
Naj vam z njeno pomočjo na koncu  rečem PARIKEJRAV – hvala.

Hvala za povabilo!
Hvala za festival!

Dileme konzervatorjev

Dileme niso nove. In nimajo vedno pravih odgovorov. Letošnji nagrajenci so mešanica tistih, ki jo dojemajo fleksibilno in tistih, ki jo znajo interpretirati. To je v redu.

Steletova nagrada

Slovensko konservatorsko društvo, Narodna Galerija 30.03.2009.

Zagotovo ni nič drugače kot nekoč. A vendarle se mi zdi, da nas današnji čas vse bolj poriva pred brutalne odločitve kaj varovati in kaj ne. Kaj dedovati in kaj ne. Kaj predelati in kaj ne. Kaj shraniti in kaj ne. Kaj zamrzniti in kaj ne.
Pred ta vprašanja nas poriva rastoča in spreminjajoča družba, ki je željna  novih oblek, praktičnega bivanja in hitrega obrata kapitala.
Mogoče res ni nič drugače kot nekoč oziroma kot vsakič, ko je – in, če  je – obstoječe oviralo nastajanje novega.
Oviralo? Je prav, da se pred konzervatorji in ostalimi vestalkami kulturne dediščine lahko uporablja ta pojem »ovirati«. Je skrb za spomin na že vzpostavljeno sploh lahko dojeta kot ovira?
A nimam prav, če  pred podelitvijo Steletovih nagrad in priznanj postavljam kot iztočnico vprašanje o tem »Kaj konservirati in kaj ne. Kaj restavrirati in kaj ne. Kaj varovati in kaj ne.«
Tukaj in zdaj – v 21. stoletju in ob tem svečanem trenutku – lahko postavljam zgolj in edino prava vprašanja: »Kako (in ne kaj)  dedovati, kako (in ne ali sploh) konzervirati, kako (in ne zakaj) shranjevati, kako (in ne ali sploh)  varovati.«

In tu imate, spoštovani strokovnjaki, ki varujete kulturno dediščino veliko front.

Očitajo vam, da skrbite za hrastove kozličke in s tem ovirate turistični razvoj.
Očitajo vam, da ščitite metuljčke in s tem onemogočate prometni konvoj.
Očitajo vam, da pretirano ohranjate gabarite in s tem hromite ekonomski razvoj.
Očitajo vam, da ste pikolovski in s tem ohranjate konzervativni naboj.

In: tožijo vas, da ste izdajalci, če na lipicancu ne dovolite pogubnih eksperimentov in na mestu kulturnega spomenika postavljajo raje golf.

Po drugi strani vam očitajo liberalnost, ki menda lahko hitro rani nedolžni raj.
Očitajo vam modernizem, ki menda ranljivo prekinja s kontinuiteto včerajšnjega dne.
Očitajo vam popustljivost, ki menda duhu preteklosti nalaga  preveč duha sodobnosti.

Ni ene resnice in ni le enega »prav«. Je primer do primera, ki mu mora botrovati prava senzibilnost, pametna odprtost in visoka stopnja strokovne odgovornosti.

Spoštovane vestalke in skrbniki kulturne dediščine!
Vsem tem frontam boste kos, če vas ne bo spodnesla nobena sla drugega (in drugih)  po neprimernem  brisanju spomina.