Risba je tako rizična tehnika kot akvarel. Nekako ni povratka, če zgrešiš. Predvsem pa ne premore blefa. Na sprejemnem na likovni akademiji smo delali krokije. Pet minut poziranja in hiter prenos na papir. Spomnim se, da smo risali lovca. Imel je klobuk in zeleno obleko. Poskušala sem ga ujeti v čimbolj realni podobi. Je kar šlo. Pa pogledam Biljano Unkovsko, ki je bila za stojalom ob oknu. Zamahnila je z roko, potegnila nekaj vehementnih potez in to naj bi bilo to. Bilo je seveda dobro.
Postala je slikarka.

Povojna slovenska risba

Mestna galerija, 25.maj 2009

Risba je – mogoče bolj kot drugi likovni žanri – vojna ali pa ples z belino.
Risba je izziv čistega… nedolžnega  polja, ki čaka na zarezo.
Je soočenje s prazno površino, ki kot skleda čaka zapolnitve.
Zapolniti skledo praznine zahteva trdno in samozavestno roko: Znanje, miselno bistrino in koncept.
Zahteva potezo, ki je lahko nevrotična, mačistična, nežna, odrezava, tehnicistična….a vedno je nepovratna. Črte ni mogoče prekriti z drugimi plastmi in tudi blefa ne prenese.

Risba je lahko sama sebi zadostna – samostojna, dokončna in uokvirjena.

A hkrati je lahko tudi incialka, skicirka, scenaristka, modelirka… drugih avtorskih korakov: kipov, slik, arhitektur, besed…Takrat se običajno skriva po skicirkah, žepnih blokcih, kopiči po mizah in frči v smeti vse do zadovoljivih (zadovoljenih) potez.

Da nima več klasičnih okvirov nam govori čas – pa tudi marsikatera razstava v Mednarodnem grafičnem centru, kjer nam dopovedujejo, da risba danes domuje na zidu kot grafit, na plakatu kot manifest ali na nakupovalnih vrečkah kot znak…

Čas nam tudi govori, da je bila risba od nekdaj z nami: od Alatmire do Leonarda da Vincija, od Valvasorja, do Jakca….od pravljične do zgodovinske upodobitve.

S serijo razstav o risbi skozi naš časovni stroj bomo z veseljem vrednotili eruptivnost dokaj neraziskanega polja naših risarjev in risark.

Za take velike razstavne  projekte  je potrebno sodelovanje. In pregled slovenske – ne le povojne risbe, ki se mreži čez celo leto na različnih lokacijah, je primer zglednega povezovanja. To je dobro in nas  lahko veseli.

Uf, kako si želim, da bi bili slovenski gradovi lepi hoteli, bleščeči gostitelji, gostoljubne rezidence, družabne menze, kulturna središča…skratka take romarske poti, kot jih pozna Francija, Portugalska  ali Španija, kjer je tako lepo, dostopno in urejeno, da v hipu vržeš čez ramo vse de lux hotele in druge industrijske šablone.
To je bila in še ostaja moja trauma. Smo ji Slovenci kos?

Valvasorjeve nagrade

19. maj 2009, NG

Ob mednarodnem dnevu muzejev je letos »izletela« tema muzeji in turizem. Seveda nimam nič proti tej povezavi. Koneckoncev je logična in samoumevna od kar obstojajo posvečeni prostori umetnosti – najsi gre za galerije, muzeje, svetišča ali cerkve. Če banaliziram, so bile že romarske poti zametki turizma.
Nikoli nisem bila na romanju, a na to temo je najlepši opis romarskih cerkva podal naš pokojni profesor Šumi. Zanosno, kot je znal, je utemeljeval bogatost notranjosti romarskih cerkva s pomočjo asketskosti  in napornosti poti, ki so vodile do njih. Ljudje so se mučili, ko so se vzpenjali v hrib, pot je bila dolga, težko dostopna in naporna. Toda, ko so prišli v hlad cerkvene avle, ko so jih pozdravili zvoki zvonov, ko so pred njimi zasijali bogati interjeri, polni iluzionizma, okrasa in posvečenega miru…., so onemeli. Težka pot je bila pozabljena in poplačana. Na delu je ostala zgolj še »transcendenca«.

Kaj nam pove ta zgodba o naporu in poplačilu zanj?
Kaj nam pove danes, ko še vedno govorimo, da so sodobne poti kulturnega turizma, v bistvu romarske poti?
Pove nam, da je pot do posvečenih prostorov umetnosti – kar muzeji nedvomno so – pot pričakovanj razsvetljenja (drastična trditev).

Razsvetljenja, ki nam prebija vsakodnevno temo, ki nam nudi zgodbe naših korenin in ki nam dopoveduje, da nismo središče, temveč posledica tega sveta.

Če so posvečeni prostori umetnosti – bodisi muzeji, cerkve, forumi, galerije, ulice in trgi…prazni in brez tistega iluzionizma, ki so ga znale dati prej omenjene romarske cerkvice…potem smo mi – novodobni romarji – težko razočarani. Današnji muzeji morajo namreč nuditi vedno več in več.

Kajti sodobni romar danes želi dobiti vse več:
Od dobrega napitka, do dobre prodajalne.
Od večmedijske predstavitve, do vizualne obeležitve.
Od presenečenj, do fascinacije.
Od briljantne interpretacije, do popolne informacije.

To so današnje romarske poti, ki se jim lahko tudi reče turizem. A kakorkoli že –  nekaj je vendarle ključnega  pomena: zaradi tega turizma nismo dolžni pozabiti na vrednosti, ki jih mzealije morajo zadržati. Najsi v tovarniški hali, najsi na ulici, najsi v spektakularno zgrajenih muzejskih hišah.
Muzeji se danes levijo. Tudi sami na MK ne vemo, kako naj jih najbolje »levimo«. Formul je več in domujejo povsod po svetu. Četudi se bodo institucionalne oblike spreminjale, se bistvo muzejev zagotovo ne bo izneveril spominu in spominjanju – zaradi katerih muzeji sploh so.

Različna orodja obdelave spomina: Da. Seveda. A ob najboljšem možnem videnju spomina.
Zgodovina se nabira in nalaga. Hitreje kot se je kdajkoli do sedaj.

Nagovore sem vedno pisala sama. Vprašanje običajno je, koliko so lahko osebni in do katere mere morajo biti protokolarni. Pravzaprav mi protokol ni blizu in zato ga preskočim.

Nagrade in priznanja Izidorja Cankarja

18. maj 2009

Priznala vam bom nekaj, kar se ob takih dnevih ne spodobi. Toda zdi se mi, da brez iskrenosti so vsi pogovori – in nagovori – puhli.
Na prvem predavanju iz zgodovine umetnosti sem se zjokala. Zgodil se mi je dobesedno kulturni šok, porušile so se mi predstave o vzvišenem in nadčasovnem v umetnosti – za katere – odkrito povedano – sploh ne vem od kje sem jih takrat vzela. Najbrž so bile kar dane – tako iz knjig in nekaj malega iz gimnazije.
Namesto tega vzvišenega, smo v veliki predavalnici FF poslušali kdaj je bila kakšna cerkev posvečena, koliko ladij ima in katerega leta je bila prezidana.
Suho in brez konteksta.
Ko se je enkrat demonstratorju po nesreči diapozitiv s Kandinskim obrnil narobe in se je profesor odzval, češ, da je itak vseeno, kako je slika obrnjena, se mi je dobesedno »odtrgalo«.

Dolgo časa, da ne rečem let, je trajalo, da sem se vrnila tja, kjer bi morala biti že na samem začetku: k umetnosti in njeni kontekstualni  vmeščenosti. Dolgo časa, sem se hermetično zaprla pred muzeji in galerijami – vse do nekega slučajnega »razsvetljenstva«, ki  ga na tem mestu vseeno ne bi razlagala, pa čeprav je zgodba intrigantno povezana z  Rembrantovo Nočno stražo.
To pa kar bi iz te zgodbe lahko potegnila je sledeče: bistvo in hkrati čar interpretacije umetnosti (kar ni za enačiti z zgodovino umetnosti!) je njena intrigantnost.

Je možnost, da znotraj umetnosti beremo čas in hkrati posamične zgodbe v njem.
Je možnost, da pletemo, vezemo in tkemo vednosti, ki morajo biti  tako široke in bogate, da se lahko naš poklic  enači z detektivi, detektorji in (psiho)analitiki sveta in duha.

Umetnostni zgodovinarji smo/ste »povečevalci in poveličevalci« časa, stvari in ljudi.
Če imamo širino, ki sega nad štetje ladij in nad letnice rojstev, smo lahko psihoanalitiki dob, apostoli zgodb in tudi polnilci usod, ki jim nihče ne ve odgovora.

Toda za to mora obstajati  bistveni pogoj.
Poleg ljubezni, seveda, ki je absolutno nad vsemi pogoji.
Bistven pogoj ni v pridnosti, natančnosti in doslednosti.
Za umetnostnega zgodovinarja je bistveni pogoj v njegovi odprtosti.

V možnosti, da stopi v časovni stroj, ki pozna kontekst,  da se ne zapre pred vprašanji, ki so mogoče na videz banalna, da vključi vse registre in upošteva okoliščine, ki botrujejo vsakemu premiku čopiča, vsaki teksturi barve, vsaki zgodbi za sliko, vsaki pripovedi za aktom uprizoritve.

In to ni vse. Če umanjka interpretacija, erotičen način podajanja in predajanja drugemu, je lahko vse raziskovanje zaman.
Današnji nagrajenci – vsaj po mojih izkustvih sodeč – to imate. Topimo  se ob vaših podajanjih  (Brejc) in zato priznavamo vaše korake.
Vse to, kar pravim, ne velja zgolj za letošnje nagrajence.
Vse to, kar pravim, velja tudi za današnji dan, ki je razglašen za DAN MUZEJEV. Muzejev ni brez energije, ki jo lahko poda odprta interpretacija preteklosti in sedanjosti. Tudi turizma – o katerem se danes intenzivno govori, ni brez odprtih vrat, ki jih lahko da odprti duh posameznika.

PS: Citat iz Uvod v likovno umetnost – Izidor Cankar