Šestega oktobra lani smo Združenje za novo politiko prelevili v stranko Zares. Iz takratnega srečanja na Gospodarskem razstavišču mi je še najbolj ostal v spominu Sokratov zagovor, ki ga je izjemno interpretiral Peter Trnovšek.
Za rojstvo politične stranke je bilo več kot pomenljivo, da ji je botroval večno aktualni tekst, ki je že v antiki odgovarjal na vprašanja o razpadanju vrednot. Sokrat se je namreč moral zagovarjati pred sodiščem, ker so ga Atenci obdolžili, da ne verjame v bogove, da uvaja nova božanstva in da kvari mladino. Njegova obramba pred več kot petsto porotniki – s katero sicer ni ubežal smrtni kazni – je njegovo vlogo prestavila v tožnika, porotnike pa v obtožene. Ni ga bilo strah smrti, saj je njegova teza temeljila na podmeni, da s tem, ko so obtožili njega, je atenska družba v bistvu obtožila sebe. Zagovor je utemeljeval na dvomu pripisanega mu “zla” in na domeni, da vsako dejanje ima vedno tudi drugo plat pogleda – seveda v kolikor si ga zmožen videti in pripoznati. Če so mu Atenci očitali zapeljevanje mladih, utemeljuje to na njihovem strahu pred tem, da bi mladi nezaslepljeno in osveščeno odraščali; če mu očitajo da je počel neprimernosti, ko je po nepotrebnem raziskoval “resničnosti pod zemljo in na nebu”, je to utemeljeval s tem, da uveljavlja in ne spodkopuje demokracijo itd…
Ob prvi obletnici stranke Zares se mi v smislu “zagovora pred družbo” poraja ključno vprašanje: smo v tem času ubranili “drugi pogled” na katerem je slonela nova politika?
Smo se dovolj ukvarjali z “bogovi” nad in pod zemljo relativno mlade slovenske družbe, nezadovoljne s trenutnimi bogovi na zemlji?
Mogoče je to vprašanje postavljeno prezgodaj in se v tem trenutku podajo prej pragmatični kot drugi odgovori. Danes lahko sicer rečem, da so bili temeljni postulati Združenja Zares kaj kmalu asorbirani – koneckoncev je samoomejevanje postalo celo del Rodetovega besednjaka.
Načela vključevanja, participacije, dialoga in nedelitvenih pogledov so se tudi promptno in mehko razrezlezla po slovenski politični krajini, pa čeprav je marsikje šlo za prikladno formo in za nezavedanje razsežnosti realnih aplikacij v politično življenje.
Kakorkoli že, stranka Zares je bila – in je – pomemben kretničar, kar se kaže tudi v tem, da je – glasno ali potiho, izgovorjeno ali potisnjeno, odkrito ali prikrito – nanjo usmerjenih dovolj puščic, ki izvirajo iz nekega strahu pred drugačnim.
Osebno celo menim, da se bo ta tesnoba pred novostmi in v strahu pred obrati utečenega, v prihodnje še stopnjevala. Zato ne dvomim v (pozitivno) razgibanost prihodnjega političnega diskurza. Ker je Slovenija v zadnjih letih navajena bolj na monolog kot dialog, bo ta diskurz vznemirjal, ne pa pomirjal. Toda v kolikor je nemir v korist dialoga in v kolikor se ne naseli v prestižno prerivanje, je lahko kvečjemu produktiven.
Sokratova obramba je bila namreč zgolj predstavitev druge plati takratnega stanja stvari. In je spodbijala nedemokratičen dialog, ki je izključeval religiozna in etična načela odprtosti.
Sicer pa je prav, da ob rojstnem dnevu povem, da je bilo zame to leto prijetno naporno.
Naporno zato, ker so nove poti zahtevne, potrebujejo ogromno energije, odmikov od utečenih poti, časa, partizanskega dela, kovanja misli, dialoga, razprševanja dvomov in odpovedovanja.
Prijetno zato, ker energija ni v prazno, ker nove poti premikajo lastne brvi, ker čas ni zlato, ker partizanski prijemi izkazujejo prednosti gverile, ki je močnejša od kapitala, ker kovanje misli možgane razpne, ker je dialog vedno nujni purgativ, ker dvomi izkristalizirajo misli in ker te odpovedovanje itak zavezuje k (tudi) emcionalni zgodbi.
Torej, dokler bo tako, bo fajn še naprej.