Vestalka 

Ostala je zvesta Titova vestalka le da je »čuvanje ognja« razširila tudi v polje politike. Letele so glave, kadrovske zamenjave so bile na dnevnem redu, očitki, da nihče nič ne dela običajni, vzdušje napetosti in nelagodja je naraščalo.

Takrat se je branila, da priprava državnega sprejema ni zadeva, ki bi se jo opravilo mimogrede, ampak zahteva resno delo, saj je vsaka malenkost pomembna. Imela je pač visoke standarde, ki jih okolje najbrž ni bilo navajeno, zato je njen perfekcionizem naletel na očitke o pretiravanju. Skratka, vsem naj bi šla na živce. Tako boste naleteli na zgodbe (ki so si jih zapomnili natakarji), da je pri kosilu naredila črtico na steklenici do kje je bilo popito vino (Tito je pil predvsem vino iz Vange). Ko je zvečer natakar prinesel isto steklenico – iz katere je popoldne »cuknil« nekaj vina, naj bi takoj pripomnila: »Tistega od kosila, prosim«! Ampak pričevanja segajo dlje. Spopadala naj bi se z vsemi ožjimi Titovimi sodelavci. Tako naj bi ukazala odstranitev Smoleta, ker naj bi kradel viski, druge visoke in nizke državne uslužbence, generale pa naj bi zamenjala že ob najmanjši zameri. Njene lovke naj bi segale do veleposlaniških mest v ZDA in SZ in čistke naj bi se zgodile čez noč, sicer bi na potovanjih naredila škandal, ali pa sploh ne bi šla na pot.

Jovanka Piši! Kje imaš svinčnik?

»Jovanka mi je zrasla čez glavo«, je menda priznal Tito svojim sodelavcem, ko so hoteli razlago npr. za zamenjavo veleposlanika v Washingtonu tik pred obiskom ZDA. »Ali si se ti kdaj skregal z ženo?« je vprašal zunanjega ministra, ki je sicer ukaz o odstranitvi veleposlanika izpolnil, je pa tudi hotel vedeti zakaj.

No, tudi skromnost naj ne bi bila njena vrlina. Toda upoštevati morate, da opazke na ta račun, prihajajo iz ust moških, ki se niso branili v tujini kupljenega viskija, niso postavljali pod vprašaj prevzetih rezidenc in proletarskemu duhu tujega razkošja. So pa takoj opazili, da je Jovanka na potovanju v Afriko ladjo Galeb spremenila v šivalnico, saj je vzela s seboj številne šivilje, ki so ji iz skrbno izbrane (in tudi z letalom pripeljane) svile, sešile več kot sto oblek.

»Najlažje je reči, da je to naredila Jovanka«, je enkrat neki novinarki zaupala Jovanka. »V bistvu pa je vedno kadrovala Udba, a nihče si ni upal govoriti resnice. Prestrezala sem udarce, ki so bili namenjeni Titu« je tolmačila.

Pravi, da ni šla preko njega, ampak, da je bila njena  ambicija ob njem. Sodeč po posnetkih – odkrila sem jih v kleteh naše televizije; šlo je za večurni surovi dokument Titovega obiska v Trbovlju, Zagorju in Hrastniku – se je Tito do nje obnašal kot do tajnice, družabnice in gospodinje. Slovensko predsedstvo in lokalne skupnosti so takrat zahtevali, da Jugoslavija  bolj intenzivno vlaga v tamkajšnjo infrastrukturo in da naj vendarle prisluhne zahtevam Slovencev, ki itak prevečkrat izvisimo zaradi investicij v druge republike. Tito, ki se je dimil v cigari in vročini je kmalu odsekal in se obrnil proti statični Jovanki: »Dobro. Jovanka Piši! Kje imaš svinčnik? No, zapiši to kar hočejo, bova jutri to nekako uredila!«

Menim, da se je njena vdanost z leti, ko je sanjano božanstvo postalo realnost, premestila iz nekoč zgolj »gospodinjskih«  poslov (kakršne je od nje pričakoval Tito) v upravljavske  na način, ko je  izgubljala mero. In to na način , ko je šlo vsem pošteno na živce (sploh partiji).

Zakaj mora biti  začetek nekega konca trenutek, ko ženska izrazi voljo po moči?

A zakaj ne bi to občo tezo poskušali vsaj malo obrniti in dopustili možnost, da so mero izgubili drugi, ki so se čutili ogroženi pred  njeno mladostno energijo, rentgenskim vedenje in pred njeno morebitno slo po oblasti. Zakaj mora biti  začetek nekega konca trenutek, ko ženska izrazi voljo po moči?

Tako so vohunili za njo, ji sledili, prisluškovali in celo ustanovili partijsko komisijo, ki je preučila njen položaj, in iskala odgovore, kdo kvari Titovo ženo. Kakšno je njeno duševno stanje je ugotavljala druga posebna politično-zdravniška komisija. Zapisali so (in tudi o tem razpravljali v IB CK ZKJ), da ima težke simptome paranoje, kar je bilo kasneje dovolj močan razlog za njeno izolacijo oziroma ločitev. Kardelj je takrat dejal, da postaja nevarna Titu in da jo ni mogoče več spremeniti.

Kaj pa če je šlo za bitko o tem, kdo bo imel primat v podajanju informacij takrat že manj vitalnemu Titu? Za bitko odvzema ključev vseh moževih zasebnih blagajn in dokumentov? Kaj, če je res svojega ostarelega soproga zgolj želela razbremeniti nekih zadolžitev in obveznosti tako, da jih je prenašala nase in ga s tem poskušala zaščititi?  Kaj, če je preprosto mislila, da so okrog njega same zarote, on pa ničesar  ne vidi? Po Titovi smrti je v nekem pismu nekdanjemu sekretarju partije v Liki zapisala: »S Titom sem živela celih 35 let. (…) Delila sem z njim njegove velike in številne skrbi, poslušala sem o njegovih sumih in neuspehih. Videla in čutila sem, kako mu je bilo včasih hudo. V takih trenutkih sem si prizadevala na neki način prevzeti nase ali vsaj delno prestreči udarce, ki so mu bili namenjeni, da bi ga rešila vsaj majhnih vsakodnevnih skrbi in problemov. Ni bilo lahko biti Titova žena.«

Med take zarotnike je vedno prištela Dolanca, ki mu je še nedavno pripisala težke grehe, Tipičen primer njenega »zaščitništva« najdemo v zgodbi, dosegljivi na YouTube-u  kot tonski zapis nekega davnega razgovora: »Preden je Dolanc prišel na čelo partije je imel nekje, menda v Mariboru, nek govor o tem, da naj bi vsak vojak služil vojsko v lastni republiki. Ta govor so dostavili Titu pred nekim službenim kosilom, tako, da mi je Tito – kot običajno – papirje porinil v torbo in dodal: tam neki Dolanc ne le da hoče razbijati vojsko, on hoče razbijati tudi državo. Ko smo enkrat šli v Slovenijo na polhe, je Miha Marinko priredil kosilo, kjer je predstavil Slovensko vodstvo, tudi Dolanca. Tita sem opozorila, da je to tisti, ki je govoril o vojski, a Tito ga takrat še poznal . Spraševala sem se, kako neki je prišel na čelo partije, če ga Tito ni prenašal?« Skratka take pripovedi, ki imajo vedno dvoje očišč, so med vrsticami povedne. Kakorkoli, Dolanca je ohranila v želodcu in ga krivila za embargo nad obiskom umirajočega Tita v Kliničnem centru.

Tudi interpretacij ali je Jovanka prišla k Titu v ljubljanski klinični center ali ne, ne manjka. Ivan Dolničar v Testamentu  npr. trdi, da Jovanka ni nikoli izrazila želje, da bi prišla k njemu v bolnišnico. V drugih virih pa lahko najdete opise, kako je obisk morala dobesedno izsiliti in pri tem naj bi ji pomagala celo Indira Ghandi (ki naj bi bila pripravljena narediti diplomatski škandal, če bi Jovanko odbili). Po tretji varjanti naj bi v Ljubljano prišla, a jo niso pustili k njemu, češ, da se je s tem tudi sam strinjal.  Celo njenim solzam na pogrebu – seveda niso izostali komentarji kaj sploh tam počne – so pripisali lažnost in zaigranosti.

»Ne le izrabili, temveč tudi zlorabili«, odgovarja v nadaljevanju na vprašanje, ali so jo izrabili. »Obtožujejo me, da se borim za oblast. A na to nisem mislila nikoli. To ne gre kar tako: tu so določena pravila, zakoni…toda to ni bila moja ambicija. Hotela sem le pomagati Titu. Jaz sem del te zgodovine. Sem ženska, ki je doživela veliko tragedij«.

Vnuk Jožka Broz, ki se Jovanko spominja s simpatijami in razumevanjem njenega položaja v zlati kletki, nekje opisuje Titovo ranjenost ob njuni ločitvi. Ko je takrat prišel k njemu na obisk, je naletel na zamišljenega Tita, ki je dolgo molčal in šele po dolgem času dejal: »Zakaj je bilo to sploh potrebno?«.A vemo, da se je Tito v vseh razmerjih rad umil roke.

 »Sem žrtev Srbsko – Hravškega spora, o katerem se ni smelo govoriti. Tita so izsiljevali in ga silili v izbiro: žena ali država. Šlo je za zakulisen boj za oblast med Dolancem (v imenu partije) in Ljubičićem (v imenu vojske). Mislim, da sta oba menila, da ju oviram. …Iskreno me je ljubil, bila sem deležna mnogo ljubezni. Če bi moja pričevanja bila javna pravi čas, bi bila zgodovina drugačna«, še doda.

Njeno borbo za vdovske pravice marsikdo enači s pohlepom. Marsikdo pa tudi meni, da ji tridesetletni boj za pravico ne uspeva zato, ker poseduje papirje in vednost, ki bi lahko kompromitirali zgodovino.

Kompenzacija za materinstvo in kariero

V interpretaciji njene enigme se  nagibam k razlagi, da je bila njena paranoja in videvanje/konstruiranje  zarot, kot tudi obsesivna (patološka?) skrb za Tita, kompenzacija njenih nerealiziranih želja – bodisi na polju materinstva, bodisi  kariernih (političnih) ambiciji. Vse to je ob različnih botrih, ki so se bali za post maršalovo življenje, dobivalo velike dimenzije, ki so se zaključile z rezom, ločenim življenjem (ne ločitvijo) in kasneje tudi odvzemom materialne in moralne dediščine. Stanje v hiši na Dedinjah, ki sem mu bila priča pred desetimi leti je bilo katastrofalno in skrajno nespodobno. Po sobah so bile  posode, ki so lovile deževnico, po hodnikih  odtrgane tapete, gretja nisem opazila, stene so cvetele, omet se je luščil, telefonske žice so bile populjene.

Jovanka je zagotovo naredila emancipacijski korak kot ga je v načelih zagovarjal socializem, ki je žensko (proletarko) poskušal videti v bolj enakopravnem položaju. Začetno plašno srbstvo za hišo pa je presegla s skrbstvom za splošne zadeve – morebiti ne z najboljšim orodjem in tudi ne brez vonja po glamurju, ki ga takratni prostor ni poznal. Vse to pa ni ustrezalo fantom okrog nje, saj si enakost vendarle niso tako zamišljali. Raje bi jo videli v pasivni vlogi, kot okras, kot tisto, ki pokuša hrano za gospodarja. S tem bi izpolnila tudi njihove načrte, na osnovi katerih je sploh stopila v igro.

Tekst (drugi del pripovedi o Jovanki Broz) je objavljen v ONI 10. septembra 2013.