»Zakaj pa te ni bilo domov?« sem zjutraj vprašala Vojteha.

»Ostal sem kar v Piranu. In prebil noč  z direktorjem hotela. Vozila sva se z eno barko po zalivu gor in dol in počez, obdelovala mortadelo, kakšno flašo in življenjske dileme«, mi je dokaj utrujeno, a nič nejevoljno odvrnil.

»Hm, no ja….in?« zamečkam.

»Nič«, doda.

»Proti jutru sva se zmenila. Piano bar na vrhu hotelu bo. In to ne v alpskem stilu, kot  je hotel, temveč  po moji presoji. Saj veš…remeniscenca na okno, zajetje pogleda, morski val v šanku, jazz v nočeh in odprto morje za zajtrk«, je zadovoljno mrmral leteč v biro. Mali prostorček na zgornji etaži hotela Piran je bil že narisan, nasanjan in po drugih koncih Mediterana tudi okušen. Po nočni vožnji z barko končno  tudi usklajen.

Direktor starega, recimo temu tozdovsko socialističnega kova, ni imel ravno vonja za presežke. Harmonika mu je bila morebiti bližja od klavirja in  najbrž se mu je  zdelo tudi odveč tisto odkrivanje pogleda na okno v svet, ko je pa morje itak samo morje. A znal je slišati, vprašati in znal se je tudi umakniti, če je argument stal – pa četudi  ga (ali prav zato) ni nujno tudi razumel. Nek  vonj po premiku je vseeno gnal te nekdanje socialistične »elite«, da so znale vsaj malo tvegati – konec koncev tudi z odločitvijo, da Hotel Piran preureja mlada ekipa arhitektov, ki je v sredini osemdesetih  prebila s prelomnimi  arhitekturnimi potezami – z  občino v Sežani, Kulturnim domom Srečko Kosovel in pošto v Vremskem Britofu. Poleg tega je bil Hotel Piran izbran na natečaju, ki takrat sploh ni bil obvezen (na žalost, tudi danes natečaji niso več nuja, ker jih je nedavno od tega ignorantska politika izvrgla iz zakona).

Res sicer je, da  šefi poznega socializma narejenega niso znali obdržati, kultivirati in obračati. Še manj tisti, ki so  tranzicijsko zasedli njihova mesta. Hotel Piran kasneje ni cvetel, risbe Tomaža Kržišnika v restavraciji so bledele, zavese so popuščale  in  na balkonu piano bara, kjer  so se očitno bali prepiha, so  po gospodinjsko in ob mižanju spomeniških služb zmontirali okna. Klavir je sameval, rože so se posušile, v kultiviran prostor recepcije so nanosili plastične stole in pozimi se je hotel odklopil. Lastniki so stavili raje na Bernardin, ki je bil manj butičen a zato bolj ploden.

Skratka, biser v osrčju Pirana je postajal kot  nekakšna Trnjulčica, ki jo je princ varal za vsakim vogalom izven območja spomeniško varovane  dediščine. Zares se je ta Trnjulčiča zbujala ob  vsakoletnih Piranskih dnevih arhitekture in takrat, ko je Karpo Godina v vhodni hali posnel sekvence filma Umetni raj. Transparentnost prostora, pogled po osi na morje, marmornati lesk stebrov, luči z okusom  Metropilisa in kompakten šank so suvereno – tako rekoč brez filmskega dodatnega rekvizita – premestili Piran v Hoollywood, kjer je domoval Fritz Lang.

»Sem prišla pogledati kako je novi lastnik osvežil hotel«, sem to  nedeljo pozdravila receptorko, ki  nam je že vrsto let domača. Nisem pričakovala večjih sprememb, saj se novi gospodarji sploh niso ukvarjali z avtorskimi pravicami, v medijih pa so trdili, da delajo z roko v roki s pristojnim  Zavodom za spomeniško varstvo.

A vseeno mi je bilo tesno.

»Joj, gospa, precej je spremenjeno….ne vem, če vam bo ravno všeč«, je zardelo pripomnila in utihnila.

Jaz tudi.

Vse naokrog baročno dizajnirane reči v maškeradnem slogu. Receptorski pult zamenjan z neko škatlo z baročno kao postmodernistično nogo. Marmornati stebri oblečeni v fiktivno lesen gvant, konjske glave za dekor, slabe slike na steni, izbrisan hotelski zaščitni znak Ranka Novaka, vhod kot šablonska kulisa  v irski pub. Stik roba z obalo  izničen z lesenimi koriti, montiranimi na zid, ki je nekoč tako presežno rezal kopno z morjem. Na kamnu, ki je davno od tega služil  za vezanje ladijskih vrvi,  pa  z betonom pritrjena posoda za rože. Holzerska restavracija, izbrisan raster kvadrata – identifikacijsko osnovo takratne gradnje. Poteptan koncept in zbrisana misel.

Dušila sem solze in krotila bes. Zakaj noben v tej deželi ne razume kaj je prav in kaj ni? Kaj je to kar stoji in kar ne le krasi? Kaj je ideja in kaj kontekst? Zakaj dobivajo možnosti šlosarji in zakaj jih odgovorni ne omejijo? Zakaj denar ne spremlja vedenje? Zakaj je vse to novodobno instant dekoraterstvo  ljudem najbrž celo všeč? Zakaj je kapital tako mogočen a hkrati tako prazen?

Gospa za novim receptorskim koritom mi da vizitko dizajnerja – tam pod pultom je deponirana  kot trofeja, ki ji zagotovo ne manjka  odjemalcev. Sploh pa takih, ki bi naročili nekaj metrov na italijanski, rokerski, mehikanski, postmoderni, vesoljski, petit caffejevski  ali celo alpski način. Marko Hergouth, Artao design d.o.o. piše na njej.

Povzpnem se na vrh stavbe do  razglednega piano bara, ki je bil pred mnogimi leti potrjen na nočni barki med luno in morjem in med solzami in smehom.

Najbolj prestižnega prostorčka  ni več. Delavci, ki zaključujejo prenovo povedo, da bo tu sedaj nobel apartma. Ja, kvadratni meter postelje z razgledom navrže več kot kvadratni meter klavirja, razmišljam. Kolikor sploh lahko razmišljam.

Bo pa tudi nova terasa tam gori, pravijo delavci. Celo z dostopom na prstni odtis, dodajo. Ne za vse, seveda, kot nekoč.

Na Zavodu za spomeniško varstvo naj bi se držali za glavo. A ja?  Toda za glavo, ki jih očitno niti malo ne boli. Sicer ne bi izginile iz fasade modre keramične obrobe, ki so bile – tako kot vse ostalo – z razlogom. Val fasade je namreč zašil Mihevčev del hotela z novim prizidkom in ga stkal z absido stare zasnove.

Novi lastnik Aleksander Jančar, ki je odkupil in obnovil hotel pravi, da dela z roko v roko s skrbniki dediščine. »Hočemo spoštovati okolje, tradicijo, spomeniško varstvo«,  berem njegove izjave v medijih.

Dejanja pričajo drugače. In s temi se velja ostro soočiti.

Kajti prenova je postorila prav to, kar je zasnovani projekt (1982-1986) zanikal. Vojteh Ravnikar je takrat menil, da »lokacija v samem jedru Pirana izključuje introvertiran tip hotela – vase obrnjenega, iščočega atrakcijo znotraj samega sebe, in narekuje zgradbo, ki je postavljena znotraj atrakcije same, orientirana navzven, v  dialogu  s sredino, v katero je postavljen«.

Kaj bi Vojteh rekel danes, če bi lahko spremljal čas, ki rojeva drugačno percepcijo lepega? Ne bi šel na nož in bes, kot čutim sama. Zagotovo bi ga ranilo dejstvo, da se neuko šari (tudi) v Piranu, kjer se znotraj Piranskih  srečanj  že desetletja razvija misel o vrednotah v arhitekturi, v prostor pa posegajo zvezdniški in namišljeni artisti. Dobro bi še bolj zagrizeno ščitil z glavo in zgledi.

»Spet ta debata, kaj je lepota« je enkrat dejal. »Ne da se reči, da bom naredil lepo hišo ali lepo tržnico, ampak narediš tako kot je prav in dobro, hkrati pa bazi realnosti dodaš nekaj, kar je denimo iracionalno in osebno tvoje.  Ne bom rekel: vdahneš dušo. Tega ne znaš, če si samo končal arhitekturo. To lepo je predvsem subjektivno, v arhitekturi velikokrat uporabimo besedo skladno, lepota se izrazi, če so neka razmerja harmonična in delo uravnoteženo«.

Kako se v arhitekturi braniti, zavarovati pred tem, da bo ves idealizem zamenjan s pragmatizmom, ga je enkrat spraševala pesnica.

»Počutiš se ogoljufanega, ampak saj je to namen«, je dejal. » Ta svet je več ali manj tako narejen, da se ljudje prinašajo okoli in človek se celo temu nekako prepušča. Vse reklame, trgovina, potrošnja, vse to je domenjeno goljufanje sebe in drugih. Čeprav so razsežnosti mogoče domenjene, pa ne vemo, kdo jih bo kontroliral. Oziroma vemo, da nobeden. Seveda«.

Res nobeden?  Nikar!