Medijsko podjetje  ni navadno podjetje. Medij deluje v interesu javnosti in je eden od pomembnih elementov demokratične družbe. Obvešča o relevantnih temah, jih odkriva, komentira, interpretira. Da to lahko počne profesionalno, je v veliki meri odvisno tudi od tega, kakšnega lastnika ima.

Lastništvo Večera je že dolgo časa problematična zgodba. Vse od izvirnega greha v letu 2008, ko je Večer prešel v večinsko last časopisno in založniškega podjetja Delo, ki ga je pred tem v splošnem plenilskem pohodu in v navezavi s prvo Janševo vlado »prihvatizirala« Pivovarna Laško.

A ta tesnobna zgodba še zdaleč ni končana.

Delo je namreč zavezano k prodaji zakonsko nedovoljenega deleža v Večeru. Leta 2009 je namreč Urad za varstvo konkurence družbi Delo naložil, da mora zaradi presežene koncentracije  prodati vsaj 75-odstotni delež v Večeru.

Ob nedavni informaciji, da je Delo podpisalo pogodbo o prodaji skoraj 80- odstotnega deleža v Večeru, se je sprožilo precej dvomov in vprašanj, ki izhajajo deloma iz skopih podatkov, deloma pa iz slabih izkušenj pri dosedanjih namerah odprodaje.

Kaže namreč, da tudi tokratna prodaja ubira že viden scenarij zakritih kart. Novinarji Večera – kot so zapisali – niso bili obveščeni o kupcu, niti o tem, da je prodaja Večera v zaključni fazi. Podobno kot v preteklosti, ko je bilo dogovarjanje z izključevanjem kolektiva  in s kopico skrivnosti, sumljivo in neprimerno. Šlo je namreč za slamnatega kupca – murskosoboško računalniško družbo 3 LAN, za katero se je izkazalo, da ni imela ne denarja, ne znanja, ne izkušenj. Pa tudi kredibilnosti ne, sploh pa ob dejstvu, da  je 3 LAN podpisal pogodbo o soupravljanju z Matejem Raščanom, političnim eksponentom ter na koncu pogrebnikom številnih medijskih in drugih podjetij.

Mefistovsko mešetarska kupčija, skratka.

Zgolj zaradi vztrajnega  preverjanja tega nakupa in skrbi, da bo oškodovan medij z dolgoletno tradicijo in pomembno vlogo znotraj slovenskega medijskega prostora, je takratno ministrstvo za kulturo, ki sem ga vodila, zavrnilo soglasje k temu škodljivemu poslu in ustavilo prodajo Večera.

Prodaji  so ves čas nasprotovali novinarji in uredniki Večera ter Društvo novinarjev Slovenije. Poudarjali so, da gre za slamnatega kupca, ki je bil izbran zato, da se obide določilo zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in v ozadju hobotniško mešetari. Izkazalo se je, da so/smo imeli prav. V kolikor bi takrat prodaja stekla, Večera, ali vsaj takega Večera, kot je danes, najbrž ne bi bilo več.

Tokrat naj bi Večer kupilo podjetje Medici iz Hamburga. Če ga poguglate, ne boste o podjetju dobili nobenega pametnega zadetka, iz česar lahko sklepamo, da gre (ponovno) za netransparenten posel, ki ima lahko za resen časopis usodne posledice. Večer je vsekakor vpliven in več kot zgolj globoko zakoreninjen regijski časopis. Skušnjave zanj so se izkazale že v preteklosti. Za kakšno politiko, ki bi morebiti hotela inštrumentalizirati štajerski uporniški duh in tudi stabilno prisotnost Večera v regiji, pa danes niso interesi najbrž nič manjši.

Torej kot nekoč, ko so bili pritiski in  sprenevedanja za nakup časopisa naravnost neverjetni, velja imeti tudi sedaj pred očmi številne »bonitete«: od Večerovih nepremičnin,  kreditnega potenciala malo zadolženega podjetja, do možnosti političnega preusmerjanja oziroma vplivanja na javno mnenje.

Hkrati je treba tudi vedeti, da je bila kupnina pri prejšnjih poskusih prodaje več kot enkrat višja od današnje, ki menda znašala štiri oziroma 4,5 milijona evrov. Konec leta 2011 naj bi Delo naložbo v časopisno hišo Večer ocenilo na 8,2 milijona evrov, 3LAN naj bi za Večer odštel 9,3 milijone evrov (čeprav so prihodki 3LAN znašali le malce nad 700 000 evri!), laščani pa so ob nakupu Večera zanj odšteli okoli 20 milijonov evrov. Res sicer je, da zaradi padca naklad in oglaševalskih prihodkov ter tehnološke levitve danes ni več tako kot je bilo nekoč. A ne  glede na drugačne tržne vrednosti in kontekst časa je pomenljivo, da znaša danes cena polovico včerajšnje oziroma petino izvorne.

Pa ne gre zgolj za to. Nezaupanja vreden kupec – torej tak, ki ga Google prepozna le po naslovu in po ulici, kjer mu visi poštni nabiralnik – bi se moral v kolektivu upravičeno sprožiti alarm, saj ni nujno, da bodo novinarji svojim bralcem lahko še – tako kot ajdovci – servirali svoje »breskve«… Molk v tem primeru res ni zlato!

Ob občutljivem pretakanju medijskega lastništva velja torej pričakovati pošteno ravnanje in transparentno poslovanje. Zakonodaja (žal stara) nima najbolj ustreznih varovalk. Iz lastnih izkušenj v aferi 3LAN & Raščan & drugih adjutantov vem, da so bili skriti  in prikriti  interesenti srditi. Hobotniške lovke so se prepletale kot v detektivki, Raščanovemu plenilskemu  manevriranju s prazno malho ni prvotno bila kos niti KPK, Urad za varstvo konkurence je imel prste od marmelade in na tudi pritiskalo se je.

Ena izmed možnih in veliko boljših rešitev za časopisno hišo Večer bi zagotovo bila, če bi ustreznega strateškega lastnika poiskali kar v lastni hiši in z v svetu znanimi zadružniškimi oziroma (samo)lastniškimi modeli (s pomočjo kredita npr.) sami poskrbeli za trdnost in neodvisnost medija. Res pa je, da so za take korake potrebni pogum, obrat v mišljenju in kapital. Ob tem lahko zgolj ponovimo obžalovanje, da v letu 2011 ni bil sprejet Zakon o medijih, ki je predvidel tudi možnost začasne pomoči mediju, ki se nahaja v težavah. A to je že druga zgodba – čeprav morebiti govori o isti lobistični »zasebno – javni« ugrabitvi države.