Na belo prazno stran še po tiskarni dišeče  knjige “Da me je strah?” mi je – pred dobrim mesecem – brez oklevanja in dvomov, brez strahu in odločno, prav nič obredno – četudi smo bili tam pred njo kot pri obhajilu – zapisala:
»Ljuba Majda, tole naše življenje …še bo…en velik objem …Maruša«

»Življenje še bo?« Aha, si mislim: tista torba za na pot še čaka – tako njena kot moja, kot naša. Torba ni še dala vsega skoz, ni še vsega povedala, izpraznila, napolnila.

»Življenje še bo?« Malo me tolaži, sem si rekla. Kot zmeraj, ko so besede pretakale najine dvome, tesnobe, radovednosti, načrte.

Besede kar tako:o šibkosti stanja stvari in ljudi (smo dovolj uporne? preveč zahtevne?)
Besede kar močno: o tesnobah biti mama (smo dovolj dobre? preveč mehke?)
Besede kar trdo: o  zavesti biti ženska (smo dovolj borke? preveč tihe?)
Besede kar hudo: o zahtevah biti  svobodna  (»Vse sem  prevzela nase«, je rekla).
Sva rekli.
 
Življenje je pravljica,
Že zdavnaj končana
Njeno vsebino sem kar prespala
Je rekla.

Res je. »Življenje še bo«. Nikoli ni tam, kjer ga vidimo. Je tam kjer se ga spominjamo. Kjer ga sanjamo. In je v tem kar pričakujemo. Vsak Božič, vsaka vojna, vsaka ladja, vsak otrok, vsaka vest in vsaka sreča.

»Lovim snežinke …in jasno mi je, medtem ko poslušam pogovore odraslih, da bom, ko bom velika, postala partizanka…Očitno je to edini pravi poklic…« je rekla. Kot otrok.

In kot ženska tudi naredila. S prvo malo ploščo Beatlov, z lakoto po novem, z bežanjem od obredov laži samohvale, ponarejenega smeha, štafetnih palic in himen; z Yorkshire torbo, s potmi in z iz-za potmi, s Tai Chijem, s prostovoljnim nomadstvom, z razumevanjem drugačnega in s pomočjo drugemu – tistemu, ki je bil vsega oropan, krivic deležen.

»Spet je vojna. In ti moji hčeri pojma nimata, kaj je vojna« je rekla. Je rekla njena pogumna mama (ki jo je bilo bolj strah po vojni kot med njo), ko sta Meta in Maruša ponovno odšli v Bosno.

»Frauen mit Visionen«  so rekli kasneje tisti, ko so prepoznali njeno pravičniško in protinacionalistično pisanje v zbirkah, radijskih igrah, revijah, knjigah….
In potrdili dejstvo, da tudi zaradi nje ni več tako, kot je bilo, ko so smele biti ženske muze, da bi pisale pa ni bilo dobrodošlo.

Pred mojimi očmi je (in bo vedno) ostala tista – do zavisti lepa, vilinska Maruša, ki je – v krhkost in nasmeh zavita – segla po torbi in tiho odšla na romanje, se vrnila s polno torbo lepih a težkih reči in iz nje izvrgla vse kamne, ki jih je rojeval čas tega prevečkrat napačno speljanega sveta.

Ana, David, Jakob, Meta, Klara, Franci, Miha, Katja, Sandor, Izak,  Ayelen in vsi številni bližnji imate več njenih  podob, kot mi. Vem, da jih boste nosili večno s seboj, vem, da bodo grozno bolele…a hkrati tudi osvobajale.

»Na poti tja,
Vedno na poti tja,
Kjer me nihče ne pozna«
Je rekla.