Trije skrbniki snemanj dokumentarnih filmov, ki ob meni sedijo v mini pisarni na RTV, se – vključno z mojimi in njihovimi šefi – te dni mukoma ukvarjajo predvsem z enim vprašanjem: kako odpovedovati že načrtovana snemanja za katere ni avtorskih pogodb in kako zvoziti začrtani program, ki je vezan na zunanje sodelavce. Vladni sklep o omejevanju avtorskih pogodb je v praksi drastičen, neumen in kastracijski. Red se dela z zakoni (malo delo in delo na črno so na referendumu nekoč seveda sesuli) in ne z diktatorskimi slepimi in polegalnimi ukrepi, ki so nič drugega kot totalna kontrola nad samostojnimi subjekti. Le ti se spreminjajo v objekte, saj je sedaj tako rekoč zadnji snemalec ali gledališki raziskovalec odvisen od finančnikovega palca, ki bo gladiatorsko zavil gor ali dol. Dvomim, da je bila komurkoli na vladi, ki je vsako pogodbo v javnem sektorju v Sloveniji dal v cenzuro finančnemu ministrstvu (če sploh, seveda) vedel kaj to v resnici pomeni.
Pa bi morali vedeti, če gredo kdaj v kino, v teater, v knjigarno, v muzej, na fax…in, če bi poznali dih življenja. Ok, imajo lastne izkušnje, ki jih projecirajo na druge? A
A Virantovi »sivi« zaslužki sklepanja avtorskih pogodb so se kopičili v času, ko je prejemal poslansko nadomestilo!
Glede slednjega imam zadnje dni občutek, da je spomin na to njegovo neetično početje že zamrl.
In to vsakič, ko poslušam zakaj sem se po zaključenem poslanskem mandatu vrnila v službo, ki sem jo opravljala nekoč in zakaj so mi jo sploh odmrznili. Zanimiv paradoks med temi vprašanji je v podtonu, da naj bi bilo bolje, če bi izkoristila poslansko nadomestilo do konca leta in ne postorila tega, kar mi zakon narekuje – namreč, da se v treh mesecih vrnem na nekdanje delovno mesto.
Drugi paradoks tiči očitno v strahu nekaterih, da bom na televiziji delala stvari, ki so bile nekoč ocenjene kot dobre. Torej oddaje, ki so prvič odprle vprašanje Golega otoka, taborišč, Francove diktature, študentskih nemirov, punka, družbene vloge Žensk, Raba, Ljubelja, Guernice, španske državljanske vojne, Tigrovcev, fašizma, Tita, filmske glasbe, scenografije, zgodovine filma itd…itd.
Na vprašanja, ki te dni dežujejo, ali bo moje delo v novi, sicer »razredno« skrajno okleščeni službi, družbeno odgovorno (=politično?) kontaminirano lahko rečem zgolj, da toliko kot je bilo socialno in družbeno odgovorno takrat, ko sem še ustvarjala Povečave. To niso bili namreč filmi o zalivanju rož, temveč o pomembnih sklopih naše banke spominov, naše identitete, naših sreč in nesreč in naših pogledov, ki jih je vedno treba zajemati s širokim razgledom.
Sicer pa: ko sem prekinila delo v kulturno umetniškem programu TV ni nikogar vznemirjalo vprašanje koliko umetnosti prenašam v politiko. Na srečo je to vznemirjalo mene.
Ni mi do kritiziranja kar povprek, ampak vprašam se, kaj delajo zaposleni na radiu in tv, kakšna delovna mesta zasedajo, zasedate? Avtorsko delo bi moralo biti občasno, dodatno. Osnovna dejavnost bi morala biti pokrita z zaposlenimi. Upam, da niste vsi le svetovalci ipd., naročnino pa plačujemo za neskončna ponavljanja.
Drugače bi se strinjala, da je greh tole z avtorji, a časi so takšni, da bi morali tudi vi, ki ste zaposleni na radiu, kaj narediti.
Uspešen povratek po toliko letih želim!
Nekaj primerov, ki vam morebiti odstranijo dvome: v gledališčih npr. režiserji, prevajalci, glasbeniki, scenografi itd niso zaposleni – sicer bi imeli zelo drage, predvsem pa monopolne teatre. V muzejih ne zaposlujejo arhitekte, oblikovalce ali scenografe, ki postavljajo razstave, temveč predvsem umetnostne zgodovinarje, ki skrbijo za fundus, raziskave, evidence in vsa druga strokovna vprašanja. V nevladnem sektorju, ki se povezuje z javnim (glasba, ples, vizualna umetnost…) in pomembno dopolnjuje javni servis, je za sodelovanje potrebna pogodba. Založbe ne zaposlujejo oblikovalcev knjig, lektorjev etc…kar je tudi logično, saj skrbijo za uredniški, vsebinski del. Skratka, tega je ogromno in verjamem, da to tudi poznate. Na RTV so bazične službe vezane na zaposlitev – seveda ne velja zanikati anomalij znotraj delokrogov ali učinkovitosti – a vendarle pri glasbeni opremi, recimo dokumentarnega filma – avtorske glasbe ne bo prispeval simfonični orkester (lahko bo sicer galsbo izvedel) temveč nekdo, ki ga tv ne bo zaposlila za ful time, saj bi bilo za hišo (ne nujno za avtorja) preveč zavezujoče in neracionalno.V preteklosti sem sama opravljala mnogo tistega dela, ki bi ga lahko zunanji sodelavci – a brez nujnih rednih služb (montaža, producentstvo, snemalci, ton, grafika etc…) ne gre. In teh je – mnogokrat zaradi organizacijskih problemov ali pomankljivosti – vedno premalo, četudi od zunaj izgleda, da jih je preveč. Sicer pa je tudi naša javna uprava – v primerjavi z evropsko – dokaj racionalna in minimalistična. Četudi javnost – ob nenehnem ponavljanju, kako bi lahko zvozili s polovično kvoto – meni drugače. Ponavljam: važno je kako je menedžirana. In tu (verjamem) so rezerve. Sama sem prav zato izjemno veliko pozornost posvetila reformi javnega sektorja, ki jo sedaj držijo v predalu. raje sekajo in premetavajo, kar pa jo bo dejansko potolklo
Lepa hvala, za pojasnila.
Pa vendar se še kar ne morem strinjati! Ne trdim, da bi morali zaposleni delati več ali drugače, oz. glede na delokroge in bazična delovna mesta … nenavadno mi je, da je delo, ki je osnovna dejavnost nekega zavoda, opravljeno po zunanjih sodelavcih.
Gledališče bi pridobilo na prepoznavnosti, ko bi imelo stalno zaposlenega režiserja, muzej bi dal svoje ‘izdelke’ na ogled obiskovalcem, ko bi bila ekipa stalna, prepoznavna v daljšem obdobju, simfonike pa pač hodimo poslušat tja, kjer muzicirajo.
Evidence so posebna birokratska znanost, združena s poročili in vsakokratnem vetru zasukane tabele … če je to temeljna dejavnost zavoda, potem je nekaj več hudo narobe v stroki.
Kultura je široko področje, ni prav, da jo fura nekaj ‘strokovnjakov’, stik navzven institucije dejansko naredijo tisti, ki so na hudo nizkih plačnih razredih.
Da bi me malo bolje razumeli: pričakujem več od stroke, v vlogi odjemalke vaših storitev sem.
Če bi imelo gledališče zaposlenega stalnega režiserja bi pomenilo, da ves repertoar režira zgolj en avtor (torej cca 10 predstav v letu z enim podpisom…halo???) ali pa, da gledališče zaposli 10 režiserjev….( halo??)
Ja,in kaj je s tem narobe? Halo?
en hišni režiser/ka na deset predstav je enoumno in omejuje konkurenco, deset režiserjev/režiserk pa za eno predstavo v letu pa ni racionalno, hkrati tudi nemogoče, saj je vsako zaposlovanje zamrznjeno