V okviru špar programa bo svojo moč in težo izgubil tudi Urad za enake možnosti. So postali odnosi med spoloma že tako perfektni, da je Urad odveč? Ali je morebiti odveč to, kar je urad v zadnjih dvajsetih letih počel?
Verjamem, da so ljudje zadovoljni, ko jim politika obljubi krčenje javne uprave in javnih služb. To avtomatično prevedejo v: toliko in toliko delovnih mest manj. In to tistih, za katere je že prejšnji premier dejal, da jih je občutno preveč. In tudi tistih, ki imajo – v nasprotju z vsemi drugimi – več varnosti.
Demonizirati javne uslužbence – bodisi šolnike, knjižničarje, policiste, zdravnike…bodisi socialne delavce, predvsem pa uradnike, ni težko. Dovolj je že, da ob treh popoldne postavite kamero na ulico in gost promet javno razglasite za lenarjenje javnih uslužbencev. Seveda, tistih, ki jih plačujemo z našimi davki. Ali pa s kamero vdrete h kakšnemu uradniku in razglasite, da ga ni v pisarni. Slednje se je namreč zgodilo direktorici Urada za enake možnosti, ki je – kljub temu, da je bila v službi – s tako sliko izgubila kredibilnost in kasneje, ker si je upala uveljavljati resnico, doživela še dodatno posilstvo skozi Poglede in preglede njenih službenih poti.
Ko je enkrat javni servis diskreditiran in prepoznan kot sesalec, ne pa tudi dajalec svojega znanja in vedenja, je pot do izbrisa zelo enostavna. Ni ga, ki bi pomislil zakaj je neka inštitucija potrebna in kaj nam nudi. V času krize in v času splošnega in nereflektiranega nezadovoljstva z vsem in vsemi se sekiri, ki seka telesa, hitro odpusti. Ob napovedani ukinitvi Javne agencije za knjigo ali npr. Urada za enake možnosti ne bo nihče vprašal, zakaj sta telesi »na svojem«, torej neodvisni pri izvajanju zakonskih nalog . Pa tudi načel kot jih priporoča sodobna praksa evropskih držav. Zadovoljen bo namreč z razmislekom, da nas odrezane glave manj stanejo.
A res? Če pustimo ob strani tisti vidik rošad, ki je povezan z nasilnim izumljanjem novih oblik za opravljanje starih oziroma obstoječih nalog (mešanje megle), s spreminjanjem zakonodaje (drago mešanje megle), s premeščanjem neveščih uslužbencev na strokovna mesta in veščih na kletna (odkrito zamegljevanje), poglejmo kaj pomeni realni vidik tovrstnih sprememb.
Urad za enake možnosti bi imel letos 20 let. Leta 1992 je začel delovati kot Urad za žensko politiko, od leta 2001 pa kot Urad za enake možnosti. Bil je ustanovljen s podporo civilne družbe z namenom, da bi oblikoval politike enakosti spolov, spremljal posamezna področja družbenega življenja z vidika spola ter predlagal ustrezne spremembe. Poleg načrtovanja in koordinacije dejavnosti, namenjenih izvajanju integracije načela enakosti, je spremljal uresničevanje pravic žensk, dajal pobude s področja preprečevanja in odpravljanja diskriminacije in skrbel za prenos in izvajanje zakonodaje EU, saj na tem področju obstaja vrsta direktiv in drugih zavez (na primer Evropski pakt za enakost spolov, Strategija za enakost žensk in moških).
Skratka, skrbel je tudi za ozaveščanje. To so senzibilna vprašanja, ki potrebujejo čas in strpne korake. Nedvomno je, da so bili ti koraki v zadnjih dveh desetletjih pomembni: spremenili smo ustavo, zakone s področja volitev, socialnega skrbstva, družinskih razmerij, ubranili kakšno predlagano neumnost (krajšanje porodniškega dopusta) in postopoma (zagotovo ne v celoti) odpravljali razlike med spoloma.
Evropska komisija nam je zadnja leta pošiljala opomine, ker je želela inštitucijo po vzoru Urada varuha človekovih pravic oziroma Informacijske pooblaščenke. Skratka menili so, da je naš urad še premalo samostojen glede pozicioniranja zagovornika enakih možnosti. Da bi bil zagovornik/zogovornica enakih možnosti popolnoma neodvisen, je bil pred leti spremenjen zakon, ki je deloma zakrpal pripombe iz Bruslja. Več nismo zmogli.
Kakšna reakcija EU bo sedaj, ko naj bi se urad utopil v ministrstvu? Še posebej ob dejstvu, da ga nova vlada ne vidi v okviru direktorata ali organa v sestavi. Saj niti ne vedo kaj bi z njim. Kaj nam ga je sploh treba, veje iz Gregorčičeve, kjer ministruje le ena ženska. Če je slučajno doma.
Večina držav članic EU to politiko šteje za tako pomembno, da jo oblikuje na ravni ministrstev. Takšne so tudi neformalne zahteve na ravni EU. Nekatere države imajo področje enakosti oziroma enakosti spolov omenjeno že v nazivu ministrstva (npr. Danska, Švedska, Avstrija, Belgija, Luksemburg, Nemčija, Španija Velika Britanija).
Prednost našega dosedanjega Urada je bila v njegovem horizontalnem pristopu, ki je v okviru samostojne vladne službe lažji, saj vprašanja s katerimi se urad ukvarja posegajo v vse resorne politike, ki jih področje enakosti spolov zadeva.
Mednarodne organizacije (OZN, Svet Evrope, OECD) poudarjajo potrebo po krepitvi politike in institucij za spodbujanje enakosti spolov. Kot enega izmed osnovnih pogojev za njihovo učinkovito delovanje izpostavljajo možnost avtonomnega vplivanja na razvoj celotne vladne politike. Če pri tem nimajo potrebne avtonomije, je sposobnost vključevanja različnih interesov, ki zadevajo razmerje med spoloma, v njihovo politiko, bistveno zmanjšana, kar jim tudi jemlje precejšen del legitimnosti.