Razmišljanje dr. Gregorja Tomca o zatohlosti kulture sicer ni novo (»Zatohli hlev duha«, Mladina 07.2012). Ker pa se vendarle svet spreminja, želim njegovo videnje dopolniti z dodatnimi pogledi.

Dr. Tomc pravi, da je po osamosvojitvi ostala  državna regulacija umetniškega ustvarjanja tako rekoč nedotaknjena, medtem ko je slovenska družba doživela velike spremembe. Češ, da država skrbi predvsem za zaprašeno, elitno, tradicionalno, skratka muzejsko kulturo in da sta  v tem oziru obe politični opciji – levi in desni – kot enojajčna dvojčka. Ocene o elitni, aristokratski, etablirani, muzejski itd.  kulturi na eni strani in o marginalni, alternativni, urbani etc…na drugi, so seveda odvisne od tistega, ki jih izreka. Je pa tudi res, da tovrstne delitve postajajo vse bolj zaprašene, saj se čas še zdaleč ni ustavil. Tako v svetu kot doma boste našli včasih več urbanega v teatru, galeriji, muzeju… kot na ulici. V umetnosti je vsak pojav, ki nadgrajuje (presega, ruši, najeda) prejšnjega vendarle v nujnem dialogu s predhodnostjo in v nujnem kontekstu družbenega. Pollacka ne bilo brez Caravaggia. A ker ne govorimo o umetnosti, temveč o njeni (samo državni?) regulaciji velja poudariti, da bi radikalne spremembe, ki jih Grega vidi predvsem v odpravi (?) zaprašenih muzejev lahko pomenile rez s tistim segmentom našega spomina, ki bi »ulici« odvzel hiše, ki jo obdajajo. Želim verjeti, da avtor v svojem zapisu apelira na  kakšen drug urbanizem in da ne ploska tistemu planiranju, ki zajema samo eno tipologijo hiš. In tudi tistemu, ki odpravlja vsako planiranje.

Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo je lahko tudi bližnjica k takim rezom. Razprava ob ukinitvi je – zanimivo –  izvrgla tudi  pomemben stranski učinek presojanja kaj je v slovenski kulturi (ne)vredno podpore in priznanja. Tomc prednostno prisega  na t.i. populistično kulturo, drugi na elitno, tretji pozivajo k redukciji podpore povprečnim avtorjem in k brisanju pretežno socialne vloge države. Tako vse bolj prebijajo zahteve po luščenju zrn od plevela, po selekciji med dobrim in neodmevnim, med visokim in nizkim… in po odpisu t.i. povprečnega oziroma socialno vzdrževanega. Problem tovrstnih apelov, ki na koncu izvržejo splošno nezadovoljstvo nad vsem je v tem, da prihajajo  kot naročen alibi za redukcionistično vlado, ki bo iz te diskusije z lahkoto uporabila mantro, da gre v kulturi itak za potratno (ne)dodano vrednost, kjer svete krave, ki se jim jemlje abonirano korito hočejo ohraniti privilegije za vsako ceno, čeprav jih niso vredne, saj to kar ustvarjajo  ne nobenega kaj prida zadovoljuje. Še več: večinoma nam kar nekaj težijo.

Skratka, gre za nevaren, večinoma površen klic k brisanju moralnih in finančnih vzpodbud vsem: (tudi) tistim, ki so na poti k t.i. elitnosti, tistim, ki jih trg ne zmore poplačati in tistim, ki samo-omejevalno vedo, da je kultura stvar duha, ne pa prestiža.

Dr. Tomc pravi, da gre pri kulturnem odporu po brisanju MK in prihodu desnice na oblast za zlagana kulturniška jedikovanja, saj  se itak ne bo zgodilo nič. Z njim se strinjam na točki, ki jo sicer ne izpostavi – zgodil se ne bo napovedan prihranek – ne pa na točki, ko meče v isti koš  različne kulturne politike. V tem košu naj bi po njegovem itak vedno dominirala muzejska kultura. Gre za dokaj zaprašene stereotipe: v muzejih namreč ne domujejo  zgolj arheološke usedline, temveč tudi sodobne prakse – razen seveda, v kolikor na primer prostore v  novem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi,  ki so posvečeni recimo punku in pojavom, ki zajemajo tako rekoč današnji in jutrišnji čas, prišteva med zaprašene muzejske kletke . Če kdo, potem prav on ve, da je brez punka  težko razumeti ključne slovenske družbene in  kulturološke premike. Naj bo torej na filmu, v arhivu, na spletu, v spominskih knjigah…in tudi v muzeju!

In nadalje, ali velja metati v isti koš prvega kulturnega ministra naše države, ki je zaklal film ter ob mantri  »Ora et labora!« osvetljeval cerkvice ali kakšnega drugega, ki je dal cerkvi nekaj kar ji ne pripada….. z ostalimi, ki so/smo podvojili »puš« za AV produkcijo na nosilcih, ki segajo od spleta do fotografske in televizijske  kamere, ki so/smo stimulirali mladinske centre, intermedijsko umetnost, art distribucijo, širili rigidne meje kulture na kulturne industrije, presegali gradbeništvo z arhitekturo, cepili kulturo z agrikulturo, gospodarstvom, turizmom, izobraževanjem, pognali evropska sredstva v raznorodne znanstveno/kulturniške projekte  itd.

Da bi presegli podalpsko utesnjenost, ki nedvomno obstaja (tudi zaradi šibke kritične mase), sem povabila dr. Tomca v komisijo, ki je evalvirala in presojala vloge na področju glasbene umetnosti. Komisije z vsemi kompliciranimi normami vred, so za stroki zavezanega ministra  tako rekoč zakon, ne zgolj posvetovalno telo. Žal njegova prisotnost ni vnesla tistih videnj, ki bi vzpostavile razlike, ločevala med »muzejskim« in življenjskim, med novim in zatohlim, kot bi sam rekel. Še več, mladost se ni odražala v rezultatih komisije v kateri je sedel. Resda je menda sedel bolj malo, zaradi česar ga danes ni več tam. Preveč izzivalno? Preveč odgovorno? Preveč zatohlo? Preveč ujeto v saj se nič ne da? Preveč slabih umetnikov? Preveč povprečnih? Preveč pop pornografije? Preveč rezerviranih abonentskih vstopnic? Preveč Opere? Je s svojo tišino pristajal na to, kar očita danes slovenski kulturi? Ne vem.

Dr. Tomc pravi, da je med desnimi in levimi razlika le v stilu. Navaja, da sem pred volitvami zbirala okrog sebe svetovalce, ki so oblikovali program kulturne politike s  poudarkom na  kulturnih industrijah. Da se pa potem, ko sem zasedla položaj ministrice, ni zgodilo nič.

Res nič? Naj zanikam s primero, ki sega  nekaj let nazaj: prejšnji minister za razvoj (in sedanji super minister oziroma  petkratni, ne le trojni funkcionar), je z odmevnim vtisom na hearingu za »razvojnega« ministra mahal s straniščno metlico, ki z dodano vrednostjo ustvarjalnega uma lahko prinese več dobička kot nemarno dizajniran štrcelj.  A po tem teatru se ni res zgodilo nič. Kulturne industrije so šele v  zadnjih treh letih  preskočile iz besed v dejanja: v proračunsko postavko, v knjižico, v bruseljsko lobiranje, v parjenje z univerzami (tekstilna, oblikovanje, les, vizualne komunikacije, grafika), v  horizontalni pohod veriženja  z vsemi ostalimi ministrstvi (edina prava formula za samostojno ministrstvo za kulturo je v prečenju in mreženju vseh ostalih politik, vključno z obrambo, ki je bila – na žalost –  v tem mandatu še najmanj perceptivna), razvili smo mrežo za art/muzejske  trgovine, se vrgli v sejmaštvo, oživljali zapuščene prostore (tudi na Metelkovi), ozaveščali mlade, izpeljali raziskovalne naloge itd…  Res je, bilo mi je ne le prijetno, kot pravi Tomc, temveč tudi nujno preigravati radikalne ideje (tudi znotraj odprtih prostorov kulture, kot so Divje misli). Nekaj teh je zaživelo, nekaj jih – upam – bodo razvijali naprej. Če….

Seveda dr. Tomcu manjkajo šolske informacije o slovenskih sodobnikih, ki so se – kot pravi – napihovali kot žabe in –  da bi bili videti močnejši –  epigonsko oponašali razvitejše. Pozablja, da je pri nas filmski trak stekel samo nekaj  let po bratih  Lumier, da smo klasiko ustvarjali, ne pa odkrivali takrat ko so drugi začeli igrati jazz, da smo s televizijskimi »čari« v petdesetih izvedli prvo osamosvojitev, da je zanj obskurni grafični bienale penetriral v svet, da smo  grafiko kasneje, ko je v svetu bivala še povsem  tradicionalno,  nadomestili z njeno vsakodnevno estetsko ustvarjalno  pojavnostjo – tako na vrečkah iz supermarketov, kot na vinilkah. Ogromno presežnih ustvarjalnih zgodb pozna slovenska kultura. Včasih jih svet bolje vidi kot mi sami.

Dr. Tomc bi težko vztrajal na trditvah, da je postala kultura za povprečnega potrošnika nekaj dolgočasnega in zateženega, če bi se večkrat sprehodil po naših kulturnih prostorih. Tam namreč ne zgolj visijo neki v pajčevino zaviti kosi naše preteklosti,  temveč se rolajo dialogi, vzpostavljajo konflikti in izpostavljajo užitki. V javnosti namenjenih hišah nam ponujajo omizja, delavnice, predavanja, v njih vrvijo otroci, mladi, stari, zatopljeni, radovedni, družabnosti voljni, zvedavi in klepetavi. Res je, ne povsod in ne vedno. A, da bi bilo (še) bolje ne velja sistema uničevati, temveč nenehno izboljševati.

Res je, zgodovinska vloga kulture, na katero se radi sklicujemo (pa ne le državni uradniki, kot meni Tomc) ima tudi elemente borilnih veščin. Želela bi, da  ne tistih, ki jih pisec zaničuje (sploh pa daje v nič javne zavode, ki jim pravi bunker za pitanje in ohranjanje kulturne identitete in naj bi jih bilo v Sloveniji preveč).  Se kazalci umetniške vitalnosti naroda in uspešnost uradnikov res merijo po številu oskarjev in številu bestselerjev ter skovanih televizijskih, pop literarnih in glasbenih zvezdnikov?

Zelo okrogla  pa je tista avtorjeva misel, ko se sprašuje zakaj bi danes ljudje še gledali starogrške tragedije, punk na primer, pa je mrtev? A ne tovrstno izključevanje proizvede prav to, kar morebiti želi avtor zanikati? Elitizem in konzervativizem. Starogrška tragedija – vzemimo npr. svež primer Sartrovih Muh v Celju – nam z lahkoto odgovori zakaj je bil punk živ in zakaj je mogoče danes mrtev. Zakaj je kultura lahko drugorazredna zgodba.  Vrže nam na mizo večtisočletni problem človeške krivde, smrti, upora, boja, demokracije, resignacije…kar je pravzaprav v drugi pojavni obliki izvrgel tudi punk.