Tako je na vprašanje zdravnika, ali je duševno bolan, odgovoril skladatelj Marij Kogoj, ko je  bil leta 1932 hospitaliziran v bolnišnico za duševne bolezni. Senca okrog tega, ali je opera Črne maske nastala v odtisu njegovih duševnih težav je nekje ostala še danes, čeprav je bila opera napisana skoraj deset let potem, ko je Josip Vidmar izdal prevod drame Leonida Andrejeva. Kogoja so takrat namreč angažirali, da napiše scensko glasbo za Andrejevo dramo, skladatelja pa je igra tako pritegnila, da je začela nastajati opera, ki je bila zaradi zahtevnosti izvedena šele leta 1929. Zanimivo je, da se je občinstvo na uprizorjeno opero odzvalo dokaj hladno. Še več: začele so krožiti podmene, da je skladatelj nor.

To, kar bo nedvomno odpirala nova, epekajevska uprizoritev Črnih mask je zame – in verjamem, da tudi  za slovenski prostor –  še posebej  izzivalno: kdo je »čez normalno«? Avtor ali prostor okrog njega?

Hladen odziv občinstva na takratne Črne maske (1929) velja razumeti predvsem kot šok ob novem slogu in ob soočenju z  ekspresivno skladbo, polno simbolizma, psiholoških enigm…, skratka šlo je nedvomno za soočenje z drugačnim. Šele po neuspehu krstne izvedbe se je začelo Kogojevo osebnostno propadanje, ki je kulminiralo leta 1932 z izbruhom duševne bolezni in hospitalizacije. »Črne maske so plod povsem prisebnega skladatelja, ki pa je kopal globlje v človeško dušo – pač v skladu s stoletjem, ki so ga že povsem na začetku močno zaznamovale Freudove raziskave o skrivnostih človeške psihe in posledično opere o človeški histeriji (Straussovi Saloma in Elektra)«.  (http://www.sigic.si/odzven/demitologizacija-kogojevih-crnih-mask).

Nedvomno se je Kogoj »našel« v omenjeni drami, saj je bilo njegovo življenje polno črnih lis in vprašajev s skritimi odgovori pod masko. Kdo je njegova  prava mati? Kaj pomeni odsotnost identifikacije z iluzijo staršev: oče mu je zgodaj umrl, mati je kmalu odšla   (»Lorenzo:Ali ti je mati povedala, čigav sin si?«), menda se kasneje pompozno za sekundo vrnila, odraščal je (v Kanalu)  kot sirota, se vpel v slovensko pomlad, ki jo takratni  prostor itak ni znal vzeti za svojo (Grum, Podbevšek, Pilon, Černigoj, Stepančič…)

Skratka, z velikim pričakovanjem grem na današnjo uprizoritev Črnih mask, ker nedvomno ponuja možnosti soočanja z večno prisotno temo slovenstva in umetnosti na sploh: »Kdo je tu nor? Tisti, ki zna prodirati dlje in širše od ograj in robov in vidi v dušo, ne le v obraz?«

Zaradi teh in drugih izzivov nisem niti trenila z očesom, ko je ekipa z Urošem Lajovicem na čelu prišla na ministrstvo za kulturo in ponudila možnost uprizoritve Črnih mask. Miže smo si dahnili:da!