Ambivalenca do protestnikov pred borzo in na FF je med ljudmi več kot očitna. Načeloma ali zaradi računice gibanje 15o večina podpira, ampak vsak ima svoj ampak. Mislim, da se v odnosu do njih vzpostavlja podobna drža kot do vseh premikov okrog nas, ko je takoj prisotna določena mera  skepticizma, ki se – v njihovem primeru – na koncu zreducira v to, da ne vedo kaj hočejo, da itak ne vsega kar izražajo rabijo in da tudi vsega ne poznajo. Tovrstno izhodišče kaj hitro blokira možnost prepoznavanja njihovih dejanj, dialoga in artikulacije širših problemov, ki niso zanemarljivi.

Včeraj zvečer smo si ogledali dokumentarni film Študentska gibanja 1968 – 1972, ki sem ga naredila v okviru oddaj povečava leta 1996. Ne toliko, da bi primerjali tisti čas z današnjim, temveč predvsem zato, da bi zajeli širše kontekste premikov in fenomen strahu pred njimi.Film je danes še bolj zanimiv (in dober) kot pred leti. Ima dragocene, prvič sploh videne in iz bunkerjev ter policije izvlečene posnetke. Danes se mi zdi, da bi lahko zraven posnela še film o tem, kako je ta film nastajal. Posnetki  iz zasedbe Filozofske fakulteteso sedaj tudi v novem ljubljanskem muzeju sodobne umetnosti, pred leti pa so me za dokumentarec prosili v Reini Sofiji, muzeju moderne umetnosti v Madridu.

Projekcija je bila celo zame, ki sem določene sekvence že pozabila,  v tem norem času več kot zanimiva. Predvsem zaradi videnja, da se zgodovina vedno na novo vrača….