Zgodba z umikom g. Bana, ravnatelj SNG Drama je – kot sedaj poslušam – pustila enega vidnejših vtisov v mojem mandatu (bolj kot zakoni, dobra finančna kondicija kulture, reforme in še kaj). Češ, saj vsi nekaj švindlajo, zakaj ne bi to počel  tudi on. Pa saj je kolektiv z njim zadovoljen (za vogalom so sicer šepetalidrugače). In, ali se politično splača odpirati fronto v kateri kot minister več izgubiš kot dobiš.Kakorkoli že, mene niso zanimale ne bitke, ne moje izgube  in tudi pripisane barve ne. Sledila sem zgolj tistemu, kar so nečednega odkrili drugi in  predlagali,  da ne velja nepravilnosti pometati pod mizo. Podobno, kot so naredili v primeru enega drugega direktorja, pa so – po  mojem odhodu – zadeve očitno šle v predal.

Zakaj se sedaj vračam k direktorju Drame? Zato, ker gre za tipičen primer sklepanja, ki je značilen za naš prostor in pomeni transfer razmišljanja: torej, da je kadrovski poseg vedno političnen. V preteklosti je bilo to pogosto merilo, ki se je s časom pri ljudeh “ponotranilo”, četudi ni imelo s političnimi oziroma pristranskimi odločitvami  nobene veze.

Mnogo kasneje, ko se je postopek z g. Banom zaključil in ko  je bil na poti  v.d (hm, še vedno imajo vršilca dolžnosti?!), sem pregledala dokumentacijo iz časov, ko je bil imenovan za ravnatelja. Ob takratnem izboru je namreč protestno izstopil pisatelj Tone Partljič, ki je menil, da je bil protikandidat – nekdanji ravnatelj – boljša in pravičnejša izbira. Dokumentacija je bila res žalostna. En kandidat je imel vlogo v obliki prostega spisa, drugi je predstavil vizionarski  esej. Drugi kandidat je izgubil lepo število točk zato, ker je na predstavitev zamudil nekaj minut (podcenjevanje žirije!) in na vprašanje kako je sestavljen državni proračun (ne proračun kulture ali  Drame!) najprej odgovoril s cinizmom in šele nato tako, kot se odgovarja v šoli. Bile so tudi ročno popravljene točke. Pa še kaj. Hm, ob takih soočenjih ni težko imeti pred očmi usodo razgledanega človeka, ki ga poniža točkovalni in usmerjeni pogled odločevalcev.Če si ponosen, ni enostavno. Hkrati pa tudi nevarno, da se spremeniš v večno jezno bitje.

O tem premišljam sedaj, ko se nam obetajo časi, ki bodo lahko povečali število takih jeznih ljudi. Tak razmislek je upravičen,če vemo, da obstajajo sds-ovski kadrovski “števci” in da obstaja zgodovina za katero imamo vsi skupaj včasih prekratek spomin.