V četrtek sem bila na zborovanju na Kongresnem trgu. Zaščitni znak srečanja, ki je skalilo iz pozivov  k razumu ob nasprotovanju družinskemu zakonu in se v nadaljevanju razširilo na širša vprašanja omejevanja odprtega mišljenja brez  nenastrpnega kleščenja pravic – so bili  Odprti prostori.

Na trenutke sem imela občutek, da tamkajšnja druščina vendarle ni tako odprta, saj nekateri, ki  domujemo v  parlamentu, vladi ali v mestni hiši naj ne bi bili  tam popolnoma domači. A ta občutek se me ni niti malo nalezel, ker je moj spomin na taka druženja zelo bogat. Me pa je zdramil sam naslov zborovanja. “Odprti prostori svobode” je bil namreč moj moto programa s katerim sem stopila v vlado, na volitve in v življenje t.i. belih ovratnikov. Odprte prostore sem dobesedno udejanjala in na njih gradila celotno kulturno in tudi vladno politiko. Brez njih ne bi bilo principa dela, ki je temeljil na vključevanju (prevelikem pri pisanju zakonov?), na dialogu (preveč odprtem pri dogovarjanju?), na divjih mislih (premehkih za ta čas?), na odgovornosti (koneckoncev smo v tem mandatu imeli največji proračun za kulturo po osamosvojitvi) in na načelnosti (vztrajanje na dobrih rešitvah pri katerih ostajaš sam).

Po Kongresnem trgu so se zgodili drugi trgi in drugi prostori izjavljanj nezadovoljstva, ki so identificirali tistih 99%, ki prepoznavajo izvor problemov 20. in 21. stoletja.  V izjavah protestnikov se mi je zazdelo, da se v njih skriva tista  steklena krogla, ki jo je v filmu Državljan  Kane  Orson Welles izrekel kot zadnjo besedo v svojem življenju: “Rosebud“.    Ni se vedelo kaj to konkretno je – zagotovo pa je bilo vse tisto neulovljivo, ki je obstojalo kot želja, kot sanje, kot primarni poriv in kot neizživeta izkušnja mogočnega Kannegovega bogastva in imperija.

Mladi ljudje, ki okupirajo ulice in trge ne potrebujejo najti odgovore na to, kako doseči pravičnejšo družbo, v kar jih silijo komentatorji. Vedo, da želijo drugače. Da jim ta svet ni všeč. “Kar mi sedaj vemo je, da nekaj preprsoto ne štima”….pravijo.

In res ne štima. Zato tisti, ki moramo nakazovati rešitve, moramo imeti odgovore na ta, kako pa naj štima. Ko so protestniki  v Kopru menda izžvižgali Franca Jurija, ki je bil z njimi, češ, da je del problema, bi bilo dobro, če bi vedeli, da je stranka Zares takorekoč po tekočem traku izstavljala rešitve:  znala je reči ne TEŠu, tajkunom, medijskem lobijem, podvajanju moči poslancev in županov, montiranju zgodovine, predlagala je zakon o odvzemu premoženja, zakon, ki onemogoča neplačevanje prispevkov, zahtevala drgačno javno upravo, podvojila sredstva za raziskovanje, predlagala rešitve za dostop mladim do stanovanj in – kar je ključno – predlagala drugačno in odgovorno ekonomijo, ki postavlja pod vprašaj sistem, ki ga (v Sloveniji sicer kratko) živimo.

Jutri bi lahko bilo zares  bolje.