Zapis, ki je bil danes objavljen v Dnevniku in so ga podpisale poslanke in poslanci SD, ki so glasovali proti zakonu o medijih oziroma se vzdržali, potrebuje komentar. Povzela sem ga približno takole:

Drage poslanke SD mag. Julijana Bizjak Mlakar, Janja Klasinc, mag. Andreja Rihter, draga poslanca SD Tomaž Tom Mencinger in Anton Kampuš!

V popravku prispevka, objavljenega 18. julija v časopisu Dnevnik, poskušate obrazložiti, zakaj ste nekateri poslanci in poslanke SD glasovali proti zakonu o medijih oziroma se pri glasovanju vzdržali.

Pravite, da ste z zavrnitvijo “slabega zakona, ki je v nasprotju z javnim interesom, koristi pa lobijem in kapitalu, zavrnili berluskonizacijo medijskega prostora” in da ste “glasovali odgovorno in v javnem interesu”.

Ob vaši trditvi, da ste z zavrnitvijo predloga zakona ravnali odgovorno se seveda sprašujem, ali to pomeni, da so vsi ostali poslanci SD glasovali neodgovorno in za berluskonizacijo Slovenije?

Sprašujem se tudi, ali je ravnala neodgovorno tudi vlada, ki je zakonu dala zeleno luč in ga podprla? Je premier Borut Pahor, ko je obljubil novinarjem več avtonomije – kar je zakon upošteval – koketiral z Berlusconijem ali z javnim interesom?

In sprašujem se tudi, ali je večina strokovne javnosti, ki je zakon soustvarjala in nam svetovala, ravnala brez odgovornosti do medijske krajine?
Podpisane poslanke in poslanci ste pozabili – pa čeprav ste bili nekateri zraven!, da smo zakon koalicijsko uskladili in tudi pustili odprte možnosti za izboljšave v nadaljnjem življenju zakona. Kaj se je zgodilo kasneje, da te možnosti in priložnosti zakon ni dobil, ve vsak sam.
A najbrž je šlo tudi za preračunljivost in trgovanje. Če pa je šlo za razloge, ki jih navajate pod demagoško oznako berluskonizacije slovenskega medijskega prostora dovolite, da temu vašemu alibiju nalijem nekaj čistega vina.

Pravite, da iz razprav izhaja neusklajenost zakona tako s civilno družbo, kot z obema novinarskima organizacijama. Ker ste najbrž za merilo stališč civilne družbe vzeli javno razpravo v Državnem zboru naj vam zbistrim in osvežim spomin, da so večinski del časa in prostora na tej predstavitvi dobesedno okupirala stališča ene radijske mreže in njenih klonov, ki je branila njim ugoden (monopolni) položaj. Kot vročim zagovornicam in zagovornikom javnega interesa ne velja ponavljati dejstva, da so frekvence javno dobro in da ni dobro, da se jih “privatizira” ali centralizira na način, da ne več služijo tistemu za kar so bile pridobljene – v tem primeru interesom lokalnih skupnosti.

V kolikor bi, spoštovane poslanke in poslanci SD, prisluhnili stališčem Društva novinarjev – očitno pa ste predvsem na pamet izrečenim diskreditacijam Združenja novinarjev in publicistov – bi razumeli, da ni nihče nasprotoval (naknadno) izraženi želji Društva novinarjev o poostritvi že zelo ostrih pogojev presoje lastniških deležev oziroma koncentracije lastništva. Po sedaj (in v bodoče) veljavnem zakonu lahko ranljiv medij – kot je npr. tudiVečer – mirno prevzame firma brez denarja in brez etike poslovanja. Mimogrede: ta sumljiv, slamnati in interesno pogojen posel, ki sliši na 3Lan in Raščan, je MK zaenkrat nekako preprečilo, toda nad njim visi odvetnik s tožbo, ki se naslanja na pravo (kar ne pomeni tudi na prav) sedanjega, vam tako ljubega zakona o medijih. Zakona, ki daje možnost, da npr. v Večer vstopi partner, ki nima prebite pare a dovolj volje, da izropa prevzeti časopis. Toliko o vašem očitku, da predlog zakona omogoča nepreglednost lastništva in finančnih poslov ter vstop špekulantom, ki želijo medije finančno izčrpavati ali jih uporabiti v politične namene. Z vašim glasovanjem ste omogočili, da se prav to stanje nadaljuje.

Sicer pa: kako naj bi – tudi če bi hoteli – uskladili stališča med obema novinarskima društvoma, če v stališčih Združenja novinarjev in publicistov zasledimo povsem nasproten očitek; namreč o preveč kontroliranih lastniških prehodih, ki jih prinaša zakon? Dvomim sicer, da so zakon v Združenju dobro prebrali, sicer ne bi podajali “na pamet” pripombe o tem, da naj bi o koncentraciji odločalo ministrstvo (kar na moje vztrajanje ni soudeleženo, saj smo sledili političnemu samoomejevanju ).
Pa tudi očitki o “pomadžarjenemu” Svetu za medije, ki so očitno prevzeli tudi vas, so polni namernih zaslepljevanj in nerealnih primerjav.

Madžarski zakon (ki ga je sicer pozdravil evropski poslanec Zver) prinaša svet za medije, ki pooblastila, da npr. prepove reperski komad v mediju, pregleda še neobjavljene tekste v medijih, vpogleda v zaščitene in zaupne informacije, tajne sisteme, zavrača koncesije, regulira sofinanciranje medijev in zaračuna kazni (čez 700 000 Eur!), če mediji ne poročajo pravilno, torej po meri oblasti.

Svet za medije, kot ga je uveljavil predlog našega zakona seveda takih rešitev iz “temne strani meseca” in absolutističnega nadzora še zdaleč nima. Če vam pa ni bil všeč, bi ga lahko v nadaljevanju obravnave spreminjali: bodisi v tiskovni svet, bodisi v medijsko zbornico, bodisi v karkoli drugega, kar smo predlagali že sami, ko se je zakon pisal, a vedno je bil nekje nekdo, ki bi želel nekaj drugega – tudi možnost, da njegove naloge prevzame kar ministrstvo za kulturo, saj se ga je v tem mandatu prepoznalo za kompetentnega in odprtega sogovornika. Toda vemo, da mandati niso večni in spomin na nekdanje oblastniško šarjenje po medijih verjamem, da ni zbledel. Ali pač?

Spoštovane poslanke in poslanci! Tudi odgovor MK na poziv informacijske pooblaščenke, ki ste ga dobili na poslanske klopi tik pred glasovanjem, je bil jasen: v medresorskem usklajevanju sta ji nasprotovala vsaj dva ministrstva rekoč, da so rešitve neskladne z lastnim zakonom.

V nadaljevanju tudi zelo hitroroko ugotavljate, da bi novi zakon onemogočal objavo popravkov in odgovorov. Ups! Ta pa je res slepa! Pravica do odgovora in popravka je zapisana v ustavi in nihče jo ne želi niti nima pravice zaobiti. Jo je pa nedvoumno potrebno urediti, saj je rešitev, kot jo je prinesla Grims/Simonitijeva ureditev – in kateri sedaj ploskate – sporna za ves novinarski svet.

Toliko o vaši odgovornosti in javnem interesu

Majda Širca