Etnografski muzej 20.04.2011

Orinoco je ena najdaljših rek v južni Ameriki. Zbirka Orinoco pa je ena najlepših in največjih zbirk etnografskih predmetov staroselskih ljudstev, ki že stoletja živijo v deževnem amazonskem gozdu.
Za nas, ki te gozdove poznamo le iz filmov (še posebej tistih, ki so jih snemali zanesenjaki , raziskovalci ali »ekstremistii« kot je npr. Werner Hercog), za nas, ki te prostore poznamo iz knjig, pripovedovanjih in internetnih klikov, bo razstava o življenju, tradiciji, kulturi in dediščini Indijancev prava ekspedicija, videna od blizu in na daljavo.
Pogled v druge kulture – bodisi minule, bodisi tiste, ki odmirajo v novih časovnih danostih, bodisi tiste, ki se ne dajo – je za nas ne le koristen, temveč tudi potreben.
Potreben zato, ker se – kljub globalnosti tega sveta – Slovenke in Slovenci nemalokrat dojemamo kot problem (pre)ozko razumljenega sveta. Ozko razumevanje sveta pa pomeni, da vidimo zgolj sebe, da se lahko »incestuozno« ljubimo in sovražimo hkrati, da teče reka razumevanja mimo nas in da se nas ne dotaknejo misli izven nas.
Če se razpremo svetu, ki je bogat, nevaren, mističen, poučen, naporen, srečen, srčen, skrivnosten, razumski, darwinovski…skratka, ki je skupek vsega, kar premore primarnost spreminjajočega bivanja, kar premore civilizacija in njena naturalizacija, ostajamo sami s seboj in s svojo nepopolno vednostjo. Seveda, popolne vednosti ni. Je pa vedno možnost, da svet razumemo (pa tudi sebe v njem) večja, če spoznavamo druge. Da spoznavaš druge moraš imeti možnost, moč in voljo, da se sploh odpreš. Rekli boste, da danes to ni težko, ker živimo v pretočnem, gibljivem, virtualnem in tudi bogatem svetu, v katerem smo že turisti tudi v vesolju.
A za »potovanje do konca sveta«, torej do tistega, kar ni več tako kot je nekoč bilo, je včasih potrebna tudi vstopnica.
Etnografski muzej nam jo ponuja. Dolgo let so jo iskali in s fundacijo tudi usklajevali. Take priložnosti so redke in zato toliko bolj dragocene.