Laibach Kunst, UMG Maribor, 24.02.2011
Najprej drobna a ključna opazka: razstava se NE »raz-stavlja« pod imenom: LAIBACH KUNST RETROSPEKTIVE 1980 – 2011 temveč nosi naslov PERSPEKTIVE 1980 – 2011
To prehajanja »retra« v prihodnost, to besedno poigravanje pogleda za nazaj s pogledom v naprej zagotovo ni brez razloga.
Kajti po veličastnih tridesetih letih – v svetovnem merilu zagotovo edinstvenih tako po roku trajanja kot po intenziteti dogajanja – bi vsakdo pričakovano »štartal« na obračun, na hommage, na bilanco, na izplen in na presek seštevkov vloge in pomena fenomena Laibach (Kunst) za nazaj.
Toda ne: če se reče, da gre za perspektivo, se nas obrne, da ne rečem usmeri v interpretacijo, ki temelji na enostavnem dejstvu, da se je tistega, sedaj že davnega leta 1980 s prvim pojavom/koncertom Laibacha in njihovimi sporadičnimi zažigalnimi vrvicami v resnici zgodila perspektiva.
Perspektiva v vseh smislih: v kulturnem, socialnem, vizualnem in – seveda – v političnem. V bistvu nam Laibach jasno kaže, da druge realnosti kot politične pravzaprav ni.
Bolj ko je YU izgubljala rdečo barvo, bolj so jo NSKajevci živeli. Patetično a resnično povedano – z njo so ji dobesedno spuščali kri.
Perspektiva NSK in seveda Laibach Kunst-a je bila takrat dobesedno določena s pomočjo retrospektive (=postaviti na ogled, na sramotilni in hkrati kraljevski steber) tedanje (in ne le tedanje) družbene scene, ki jo je ikonografsko in motivno tako potencirala, da jo je v nadaljevanju na obroke tudi ubijala
Ni nujno, da smo za to perspektivo takrat tudi vedeli – pa čeprav so bile (vsaj zame) prve rdeče-revirske zgodbe in prvi koncerti nedvoumna potrditev, da je enega poglavja – pa še zdaleč ne zgolj na glasbeni sceni – definitivno konec. Konec in pika.
Govorica je bila jasna. Artikulacija zaostrena. Konflikti podčrtani. Odgovorni za javni red in mir so povedali svoje. Mlajša teorija je na račun konfliktov dobila meso. Črni križi so povzročali moralno paniko. Nelagodje je begalo. Laibachovska estetika totalitarne geste je zmedla, še posebej zato, ker ni bila medla. In tudi zato, ker je bila izvedena tako kot, da bi v njej ne bilo nobene parodije. Na eni strani fascinacija s podobo. Z močjo in spektaklskim učinkom. Na drugi strani nelagodje in potujitveni, askeze polnii učinki.
Pred tednom je bila pred Laibachi in projektom EVROPA DANES v SNG v Mariboru dvorana na nogah in polna ovacij. Naslednji dan mi jo je v parlamentarni razpravi hvalil celo poslanec Jerovšek in ob tem dejal, da bi se na tako izvrstni predstavi lahko kaj naučila, ne pa v mačistični preobleki branila arhive!
S perspektive tistih prvih let, še posebej med 1983 in 1987, ko je bilo skupini prepovedano nastopanje pod njihovim imenom, je pravzaprav to dejstvo zanimivo.
Ali so danes Laibachi v predstavi Harisa Pšića in Krležinega videnja Evrope drugačni kot so bili v osemdesetih? Kdo se je sploh transformiral: govorica umetnosti ali tisti, ki si to govorico prilaščajo, ukleščajo in prilagajajo?
Rekla sem, da nam Laibach Kunst jasno kaže, da druge realnosti kot politične v bistvu ni. Zato je sprehod skozi redizajne industrijskih, socrealističnih, impresionističnih … motivov, nacionalnih slovenskih simbolov, ki segajo od biserov do kiča in še skozi mnogo tega, kar se je zgodilo in rodilo v tem dolgem obdobju odprto polje številnih razumevanj, branj in razlag. Prepuščam vam užitke v interpretaciji, ki ga v naslednjih tridesetih in več letih – verjemite – ne bo mogoče izčrpati. In prav je tako, saj nam NSK ozir. Laibach Kunst tudi s to razstavo govori, da so še vse perspektive pred nami.
Ps.
Zadnja inštalacija, ki je narejena prav za to – zagotovo monumentalno razstavo – je morbidna in že spet šokantna, med drugim tudi zaradi človeških organov v formaldehidu in krsto v temnini dvorane. Smiselno je zavrteti vprašanje kako skupina detektira čas t.i. varljive demokracije, ko naj bi bila oblast v rokah ljudstva. Je ljudstvo v rokah oblasti?
Ne boste verjeli, a v tej zadnji in novi sobi laibachove inštalacije, so pred risbami muzejev sveta v steklenih posodah človeške roke. V oblasti znanosti.