Kinoteka, poimenovanje dvorane po Silvanu Furlanu

13.dec.2010

So stvari, ki segajo preko.
Eni jim rečemo dodana vrednost.
Drugi presežek
Tretji pripadnost, zavezanost, predanost, moralnost,pokončnost, probojnost….
V bistvu pa gre preprosto za ljubezen
Kaj poganja ljubezen? Želja. Želja imeti. Brez cene. Brez strahu pred izgubo.
Brez misli na davek. Brez zadreg pred odpovedjo.
A z neobvladljivo strastjo po doseganju vedno izmuzljivega predmeta poželenja.
Da, Ljubezen poganja predmet poželenja.

Ampak: Zakaj se v takorekoč erotičnem odnosu do dela lahko ohranja in vzpostavlja ta predmet poželenja?
Na to vprašanje Silvan najbrž ne bi takoj odgovoril. Ali pa bi se pri odgovoru zatekel k Bunuelu. 

A odgovor obstaja. Je pompozen in lahko tudi patetičen. A v bistvu, je resničen.
Poganja jo ideja.
Za ljubeznijo stojijo vedno ideje.

Dosegljive ali ne – važno je, da so. Da poganjajo svet naprej, da drugim omogočajo nove
ideje, da stvari, svet in dom …. spreminjajo. 

Zaradi idej, ki jih v strastni obliki takorekoč ni več, ali jih skoraj ni, je nastala Slovenska kinoteka. Najmlajša kinoteka na svetu, se avtomatično še danes pridoda.

A ni nastala le institucija. Nastalo je mnogo več kot to.

Nastalo je vse to, kar se povezuje z ljubeznijo: zvestoba (do filma), predanost (do zgodovine), srčnost (do Domačega vrta), zavezanost (do pisanja),  nežnost (do oplojevanja misli), trdnost (do graditve novih prostorov) …..nastala je  dobesedno: zvestoba do groba.

Ljudje, ki so zvesti do groba, pustijo vsem, ki ostajajo/ostajamo, ogromno zavez.
V tej stavbi so se tem zavezam v zadnjih letih izneverili.
Z  napisom  nad vhodom v to dvorano je teh  izneverjanj  in izdaj dokončno  konec.

Srečna sem, da se danes konec spoji z začetkom – torej s filmom velike ljubezni, neprekosljive subtilnosti, ubijalske nežnosti – predvsem pa s filmom, ki ga je imel rad Silvan  in vsi mi z njim.