Moj zid, ki sem ga zgradila zato, da odganjam misli in spomine, je močan in vzdržljiv. Popusti takrat, ko to dovolim in ko sem daleč od vsakodnevnih obvez. Danes se je zrušil, ko mi je Branko poslal zapis o praznini v katero je zrl ta vikend v Piranu . Bil je sam brez sogovornika, ki mu je vsak zadnji vikend v novembru dopolnjeval življenje. Njegov in memoriam je moje obrambne mehanizme (samo)nadzora tako oslabil, da bi prvič od kar sem na Maistrovi, za vedno  zbežala  od tam.

Pismo je govorilo o praznini, ki je nastala ob izgubi Človeka in o praznini, ki nas votli potem, ko izgine iskrenost in dialog, ki plodi ustvarjalnost ter mehča življenje. Nek podoben fluid, kot ga je Vlado Škafar prinesel s svojim filmom “Oča”, ki sem si ga  ogledala včeraj. Sence bližnjih prednikov zaradi katerih se zdi ta  naš prepirljivi vsakdan popolnoma ničev.

In pisma, ki so sledila tekom dneva, so bila res ničeva. Take male pritlehnosti, ki begajo do onemoglosti. Najedanja, laži, konstrukti, sprenevedanja, zažiranja….kot da je to osnovni lajt motiv našega bivanja. V njem ni več človeka, o katerem je govoril Branko, temveč neka histerična gonija, ki ima za cilj, da zbriše iz vseh nas še zadnje končke dostojanstva. Seveda največ zapisov gre na račun referenduma o RTV zakonu. Prava tekma, kdo bo naložil več konstruktov na zakon, ki ga sploh ni prebral, četudi je poslanec ali nekdo, ki je plačan zato, da razume ali vsaj poskuša razumeti stvari o katerih govori. Poslanka brez trohice sramu sporoča, da je zakon odpira polje tajkunom, ne da bi razumela, da jih preganja. Da izganja civilno družbo, ne da bi razumela, da izganja politiko. Da omogoča zaslužke, ne da bi videla, da onemogoča sedanje nečedne rabote.

Povrnem se k Brankotovemu pisanju, ki pogreša človeka. In se mi zdijo vse blodnje, s katerimi sem dnevno zasuta , ko se oziram okrog sebe nevredne vseh tistih ljudi, ki še verjamejo v resnico.