Milan Pajk, Samota, Moderna galerija, razstava, 12. oktober 2010

Se spominjate rezov Lucia Fontane v čisto površino platna? Imate pred očmi tiste njegove nedolžne, bele, neskončne in dovršene površine, v katere neusmiljeno zareže skalpel?
Ob pogledu na fotografije Milana Pajka, ob pogledu na njegovo samoto, ki si najde dom v puščavi – torej tam, kjer je samota zares doma –, so moja prva asociacija prav »živi rezi« Lucia Fontane.
Zakaj? Zakaj je lahko senca v praznem puščavskem prostoru tako boleče lepa?
Zato, ker naredi red v čistem pečenem polju?
Zato, ker je ta red minljiv? Spreminja ga namreč veter, ki spotoma, po svoji volji in vsakič na novo oblikuje pokrajino!
Zato, ker ostra in temna senca peščene beline govori, da tudi v puščavi ima svet meje?

Milan Pajk ni turist, ki bi nam pošiljal razglednice s potovanj. Milan Pajk je voajerist, ki v prostorih išče zanj še ne videno, a njemu vseeno prepoznavno.
Ni dvoma, da se s temi prostori, ki jih uokvirja njegovo oko, identificira, rine v njih, zdravi z njimi in jih hkrati premešča iz danega v neskončni čas.

Milan Pajk v svoji fotografski »Samoti« govori o prostorih, ki nimajo meja.
Vsi mi, s fotografskim očesom vred, smo obdani z mejami, ki bi jih radi brisali in izgubljali. Izgubimo pa jih pravzaprav takrat, ko jih okvirimo – bodisi, ko brezmejnost stlačimo v kader, bodisi, ko naše življenje spravimo s samoto.
Samota – povedano dobesedno, da si »sam« in da je svet »samo ta« (= samota) – je lahko tudi pot, ki ozavešča naše meje.
Meje tistega starega pokopališča, ki ga je v puščavi izginulega naselja našlo Milanovo oko, so jasne: pesek ni izbrisal skale nagrobnikov, četudi se je tam čas že davno ustavil.
Tudi rjavečim in odpisanim ladjam, ki jih je odplavilo v Atlantski zaliv na pokopališče ladij, se je čas že davno ustavil. A tudi njim je oko fotografa podaljšalo življenje – v življenje brez meja.
V kontekstu videnega misel, ki jo v katalogu izpostavi avtor fotografij, namreč da v
samoti/Sahari podvomimo o našem sprejemanju sveta, zagotovo drži.
Hoja po samoti, po brezčasnem in brezmejnem je hkrati tudi hoja po naših robovih.
Je rezanje v naše lastno tkivo, kot ga je taktilno, brutalno, a hkrati tudi sladko izvedel Fontana, ko je zarezal v čiste površine svojih platen.
Mogoče zato, da bi pokukal v steno za njimi, v podzavest za nami ali v bolečino, ki je pred nami potem, ko veter zjutraj zbriše stopinje v puščavi.