24. slovenski glasbeni dnevi
Maribor, 10. 03. 2010

Po štiriindvajsetih letih se marsikdo utrudi. Se naveliča, izgubi naboj, se poleni, ga vznemiri kaj drugega, ga odmakne čas….

Dnevom slovenske glasbe pa leta ne pridejo do živega. Obratno – kaže, da se z leti »medijo« in da znajo v tem zorenju vsako leto poiskati novo vznemirjenje. Vznemirjenje, ki je prvenstveno usmerjeno v refleksijo sodobne slovenske glasbe, pa tudi v spominjanje – letos se namreč spominjamo 150 letnice rojstva Rista Savina, sto letnice rojstva Boga Leskovica, desete letnice smrti Primoža Romovša. Hkrati pa praznujemo 75-letnico skladatelja Lojzeta Lebiča, dirigenta Antona Nanuta in skladatelja Vinka Globokarja.

A ne gre zgolj za refleksijo in vrednotenje naše glasbene preteklosti in njenega današnjega utripa.
Pri glasbi gre vedno za nekaj več:
Glasbeno delo nas – kljub svoji precizni logistiki – postavlja in prestavlja v svet emocij. Prestavlja nas iz vsakdana v čisti svet abstrakcije.
Je moč, ki nas vodi v absolutno podrejanje čutenju.
Je čar, ki nas iztrga iz oklepov samokontrole.
In je ključ, ki nas odpelje iz ujetosti racionalnega.
Skratka, je tista fascinantna možnost, ki nam mehča trdost vsakodnevnega bivanja s tem, da nas zmore pahniti v čisti užitek.
Užitek, ki zdravi rane in hkrati rane tudi povzroča.
Užitek, ki zmore solze in hkrati solze tudi briše.

Mnogokrat sem se spraševala, ali je užitek – torej spust, zdrs, potopitev…v glasbo – pogojena s tem, koliko o njej na »šolani način« vemo, koliko smo jo naučili, prevzeli in privzgojili. Spraševala sem se tudi ali:
Je nujno, da ob gledanju slike vemo, kakšna je njena perspektiva, globina polja in struktura barv?
Je nujno, da ob gledanju filma vemo, kakšna je struktura sekvence, kakšno je očišče kamere in zakaj je veliki plan mravlje lahko grozovitejši kot srednjega plana slona?
Je nujno, da ob opazovanju arhitekture vemo, kako so uokvirjeni gabariti hiše, kako hiša »sede« v kontekst okolja in s kakšnimi materiali operira?

Mnogokrat se mi je zdelo, da ne smem(o) soditi, če ne vem(o) zakaj – če ne poznamo ozadja in če ne prepoznamo vsega na čemur umetniško delo sloni – bodisi, da je to nota, bodisi, barva, bodisi luč, struktura, tehnologija… bodisi zgodovinski in družbeni kontekst.

A hkrati sem si ob takih vprašanjih odgovarjala, da za našo percepcijo ni ključna zgolj racionalna vednost, temveč tudi izkustvena in čutna dojemljivost.

A vendarle, ni lepšega in boljšega, če razpolagamo z obojim: z vednostjo in vidnostjo. Z racionalnostjo in čutnostjo. Z užitkom in razumevanjem.
Eno in drugo (pri)dobivamo z vzgojo. S tem mislim na senzibilnost, ki ti jo lahko da zgodnji vstop v svet drugačnega, lepšega, nevsakdanjega – v svet umetnosti.
Zato pozdravljam glasbeno delavnico za otroke, ki jo – kot novost – prirejate v okviru Slovenskih glasbenih dni. Pomembna dodana vrednost, ki se brezpogojno obrestuje.
Pozdravljam tudi izbor teme za letošnji muzikološki simpozij: Mediteran – vir glasbe in hrepenenja evropske romantike in moderne. Mediteran – kot prostor pogleda v svet – je že po definiciji vir navdiha.
In ne dvomi,da se ta vir čuti tudi v operi Zlatorog skladatelja Viktorja Parme, ki jo pričakujemo danes. Če ne drugače zato, ker je Viktor Parma prišel v stik z glasbo v rodnem Trstu in se preko Dunaja ustalil v Mariboru.