otvoritev Festivala Kluže 2. julij 2010

Trdnjava Kluže ni zgolj trdnjava spomina.

Trdnjava Kluže tudi ni zgolj dedišèinski spomenik znotraj najlepšega naravnega spomenika – Posoèja.

Trdnjava Kluže je tudi trdnjava kulture.

To, da se je na mestu, ki ga je pred skoraj sto leti zasedala vojska razliènih provinjenc utrdila kultura je pametno, pravilno in žlahtno hkrati.

Tudi logièno, saj se (tudi) s festivalom Kluže pravilno zaokrožuje vez med kulturo in turizmom.

Na tem mestu, tako rekoè na tromeji, so te vezi toliko pomembnejše in udarnejše.

Rada ponovim resnico, da so dandanes prave romarske poti, poti kulturnega turizma

Romar je bil tudi nemški režiser Ernest Lubitch, ki je – kot številni nemški umetniki zapustil dom in odpotoval èez lužo.

Njegova mojstrovina Ko sem bil mrtev, ki se naslanja na znani (tudi Pirandellov obrat) lažne identitete oziroma uprizoritve svojega izginotja – je bila v Sloveniji odkrita sredi devetdesetih v zapušèini Štefana Štekarja. Zaljubljenec v film in njegovo zgodovino, pokojni Silvan Furlan je v devetdesetih naletel na zaprašene kolute, ki so ostali v naših krajih najbrž iz èasov soške fronte.

Vsi smo bili šokirani, ko smo v teh kolutih prepoznali Ernesta Lubitcha – tistega slovitega in silovitega avtorja nemih filmov (tudi Ninoèke z Greto Garbo), ki je v filmu Ko sem bil mrtev tudi odigral (ne le režiral) glavno moško vlogo bonvivanta.

Ko se je ta film restavriral, je slovenska Kinoteka postala iz najmanjše kinoteke na svetu najveèja raziskovalka na svetu.