Novo mesto 1. junij 2010
Pri muzejih je paè tako, da jim leta dobro denejo. Starejši kot so, veè možnosti imajo. Starejši kot so, veè lahko dajo. Starejši kot so, veè imajo: od njih lahko veè zvemo, z njimi prodiramo dlje in z njihovo pomoèjo lažje vemo kam gremo oziroma kam bi morali v prihodnosti usmeriti našo obèutljivost do okolja, do bivanja in do nas samih.
Zato so moje èestitke ob šestdeset letnici vašega delovanja usmerjene predvsem k priznavanju in spoštovanju preteèenega èasa, naporov, ki ste jih vzajemno vlagali vanj, k upoštevanju dosežkov znotraj muzejske, arheološke, založniške in ostale raziskovalne dejavnosti, k vzpodbujanju razvoja lokalnega miljeja in k spoštljivemu gojenju strokovnega dela, ki ga v novomeškem muzeju nikoli ni manjkalo.
Res je, Edina tema je neznanje. Èe si spodobim naslov ene izmed razstav, ki jo nameravate izpeljati letos jeseni (tik pred veèjo razstavo skupine IRWIN), moram poudariti, da sta znanje in vedenje – še posebej tisto, ki sega preko šolske pridnosti in ki posega po ambicioznem vizionarstvu – pomemben porok uspešnega muzejskega dela.
V Dolenjskem muzeju je tega odprtega duha dovolj – tako na podroèju arheoloških raziskav, založniškega dela, raziskovanja, kot na podroèju zbiranja, ohranjanja, varovanja, dokumentiranja in prezentacije naše kulturne dedišèine.
Kulturna dedišèina je – dobesedno – vse tisto, kar èloveštvo deduje, kar se vpisuje v naše gene, kar nas plodi in zaplodi, èemur ne moremo (in tudi ne smemo) uiti, kar nas determinira….. kar nam daje pravico, do izjemnega bogastva, ki ga ni mogoèe prevesti ne v zlatnike in ne v valute.
Kulturna dedišèine – tista izpred tisoè in veè let, kot tista izpred desetih let – je najveèji trezor narodovega spomina. Eni mu reèejo identiteta, drugi nacionalna bit, tretji narodova zavest.
Zavest je hkrati tudi vest. Brez vesti je zavedanje lahko šibko. Muzealci in muzealke, kustosi, restavratorji, konzervatorji, arheologi ….ste vestalke spominov in tudi vesti.
Na vas je, da nas opozarjate na to, kaj je skrito v zemlji in kaj nad njo.
Da raziskujete vse kar je med nebom in zemljo in da nam to tudi pokažete, interpretirate in dokažete.
Pogled na raznobarvne steklene in jantarne jagode iz Kapiteljske njive je zame tako grozljivo lep, kot je za nekoga presunljiv pogled na nakit kakšnega atenskega muzeja. Barvno mavriène steklene kroglice z »volovskim« pogledom namreè govori namreè o tem, da nismo mi – tu in sedaj – središèe vsega vedenja in lepega.
Govori o tem, da se je èlovek vedno sooèal z željo po ugodju, po popolnem, po skladnem, po sporoèilnem, po magiènem….
Je bila roka, ki je ustvarjala na tem prostoru slovenske zemlje pred tremi stoletji manj senzibilna kot tista, ki je ustvarjala v Egiptu?
Zakaj je litoželezni likalnik, ki ga najdemo v muzeju veè kot zgolj orodje za likanje – zakaj ni zgolj kos železa brez dodane vrednosti?
Zakaj ni vrè samo lonèeni vrè, temveè iz njegovega opna zeva obrazna maska?
V muzejih ni zakaj-a brez odgovora.
V muzejih ni odgovorov brez sporoèil.
Dolenjski muzej v Novem mestu (skupaj z dislociranima enotama v Koèevskem rogu in Jakèevem domu) nam je šestdeset let dajal jasna sporoèila, da spoštuje našo preteklost in s tem tudi našo prihodnost. In da ni teme, èe je znanje.