Gorniški film, zakljuèek, 14.05.2010
Absolutno drži, da sta kultura in natura tesno povezani, sploh pa ko govorimo o filmu.
Zakaj?
Zato ker je prvi slovenski celoveèerni film V kraljestvu zlatoroga (Janko Ravnik) iz leta 1931 film, ki dobesedno domuje v gorah. Resda je nem, toda v vsakem kadru krièi: Sveta si zemlja Slovenska!
Gre za dolg pohod na Triglav treh – še danes najznaèilnejših slojev slovenske družbe: delavca, kmeta in intelektualca. Poleg tega filmskega romanja na »sveto goro slovenstva« je še en »prvi«, ki vnaša vèasih prepir (tipièno slovensko) kateri med njima nosi primat prvega slovenskega celoveèernega nemega filma, namreè Triglavske strmine iz leta 1932 režiserja Ferda Delaka in znamenitega snemalca Metoda Badjure.
Ker vem, da vam to poglavje slovenskega filma ni prav domaèe, vam moram povedati zgodbo iz Triglavskih strmin, saj ne prikazuje le slepe ljubezni do gora, temveè to ljubezen osmišljuje oziroma predela v domovinsko èustvo, ki se konèa na vrhu Triglava – na toèki torej, kjer se stikata zemeljsko in sveto.
Še veè: na vrhu Triglava se stika tudi moško/žensko, saj se tu zgoraj (med oblaki in skalami, med nebom in zemljo) zgodi poroka.Pakt. Zavzeza. A ne obièajna poroka, temveè pravi dogovor, ki ga doseže ženska, daleè od lika trpeèe cankarjanske matere in bližje liku fatalne krotilke moških poti. Ne bom rekla stranpoti, saj fant, ki zadnjiè pred poroko uide s kolegi v gore, ne gre na fantovšèino v gostilno temveè raje v hribe!
Kakorkoli, bodoèa soproga se hitro spravi za njim, èeš zakaj pa naj bi bile meni gore tuje in najbrž si tudi misli, zakaj bi mi bila blizu kuhinja. In mu na vrhu Triglava porine v podpis dogovor, da se ne bo v bodoèe nikoli veè podajal v gore brez nje.
V Slovenskem filmu so gore evocirale mnogo èustev, prikazanih na bolj ali manj prikrit naèin in z bolj ali manj simbolnim sporoèilom – poleg tistega, ki je seveda že sam po sebi umeven: namreè, da je gorski svet, svet miru, izziva duha, poguma, strasti.
In da je tudi svet dualnosti – nevarnosti in prijaznosti hkrati (èe vas spomnim na film Morana, kjer »zlo« domuje v nederjih visoke slovenske zemlje in v podobi ženske (morane) z dvema obrazoma. A najlepša je vendarle tista sekvenca, ki jo sreèamo v filmu Umetni raj (Karpo Godina), ko se Karol Grossman – oèe prvih metrov slovenskega filma – povzpne na vrh hriba in svoji družbi zavpije: »O krasne slovenske gore, krasen zrak in kakšna megla tam spodaj!«
Strupen pogled v dolino je najbrž tisto kar osmišlja višino (dvig, vzpon, napor, voljo).
Verjamem, da je vam, ki se sooèate z ostrino skal in ostrino duha, da ste tem skalam sploh kos – ta krik in vzdih ob pogledu na to, kar leži tam pri tleh in je morebiti tudi pritlehno, veè kot jasen in seveda tudi poznan.