Vrba, 8.2.2010

V umetnosti je redko kaj dobesednega. K realnosti nas umetnost napeljuje z metaforami, zrcalnimi podobami in z iluzijami.

Ko je Prešeren z vso mehkobo Vrbo naslavljal s »srečno….drago….domačo« vasjo je obujal hrepenenje, ki ga poznamo vsi, četudi nam je domači dom še tako blizu.

»O Vrba….« je prispodoba, ki korenini v izgubi »raja« nedolžnega otroštva. Ne nujno srečnega – a vendarle rajskega!

Kot je rajska vsaka mladost. Mladost, ki še ne pozna pasti, kletk, vrvi, padcev in vzponov življenja, ki pride potem, ko tega »raja« ni več.

Zato se vsi vedno radi vračamo v »drago vas domačo« – na začetek – četudi v resnici ne bi bili v njej več zmožni živeti.

Hrepenenje je zgolj druga beseda za obžalovanje – obžalovanje dejstva, da smo izgubili primarnost, otroškost, neobremenjenost…, ki se nam kasneje, ko vsega tega ni več, vrača z vonjem po travnikih naše mladosti, s slikami po cerkvici na hribu in s toploto peči, ki so jo nudili dom, družina, domačija.

Idealiziranje minulega – preteklosti – ima več obrazov. Tako danes berem, da je velika večina ustvarjalcev po osamosvojitvi ostala na ravni »kulturniškega proletarjata« in ima v »sveti demokraciji« manj možnosti kot jih je imela v socializmu. »Smo se za to trudili in borili?« se danes kdo sprašuje.

Malo razlogov je, da se z nostalgijo oklepamo te preteklosti, ki daleč od tega, da bi bila idealna!

Tudi ni razlogov, da jo demoniziramo, ker tudi današnji čas, sploh pa po svetovnem zlomu objestnega trga (ko se je izvotlil kredo tržne ekonomije), ni rožnat in potrebuje novih konceptov.

Tudi ni razlogov za vztrajanje na napačni podmeni npr., da ne spoštujemo knjige, ker naj bi bilo zanjo manj denarja kot kdaj koli prej. Ni ga dovolj – nedvomno drži – a mantra o zmanjšanih sredstvih za literaturo je zmotna, saj v resnici pomoči rastejo. Rastejo pa tudi potrebe in širijo se zahteve.

A hkrati ima prav tisti, ki pravi, da ni prav, da od knjige živi nekaj tisoč tistih, ki jih tiskajo, prodajajo, izposojajo, ne more pa živeti tisti, ki jih pišejo.

Neizmerno nezadovoljstvo nima fokusa in se drobi na vse konce: »naboj je velik, ni pa preboja«.

Nezadovoljstvo lahko rodi premike, mogoče celo preboj. Že zgolj diskusija koristi. Te v zadnjih letih ni bilo prav veliko, ker ni bila zaželena.

Zato se danes – in ne včeraj, ko so neoliberalisti umetnike označevali za tako rekoč svete krave, ki delajo nekaj, kar nobenega ne zanima in za subvencije, ki bi bolj koristile drugim – kdo sprašuje: cenimo umetnike? Jih spoštujemo?

Če bi bilo drugače, jim ne bi delili nagrad. Če bi bilo drugače, ne bi edini na svetu praznovali dan kulture. Če bi bilo drugače, bi klestili ne pa večali sredstva za kulturo. Če bi bilo drugače, bi utihnili.

»Kaj bi rekel danes Prešeren?« se komu najbrž postavlja (ne)navadno vprašanje. Imamo svobodo, a komu se zdi izvotlena. Imamo odgovornost, a komu se zdi naporna. Imamo knjigo, a komu se zdi nevidna.

Nimamo raja, ker ta živi v predstavah. Zato, da ustvarja iluzijo po boljšem od tistega kar živimo.

Zato bo »draga vas domača« vedno med nami. Kot neulovljiv, izmuznjen čas, ki se pač ne vrača.

Jaz sem se osmega februarja vrnila v Vrbo, kjer (in ker) sem lani obljubila, da bo »hiša mojega očeta« spomenik državnega pomena. Bo. Potem, ko se boste dogovorili kaj želite in kaj je prav.

Dialogi so pri nas naporni in dolgi. Ministrstvo jih ni zavlačevalo. Obljubilo je zaščito prešernove rojstne hiše in ne cele doline. Tisti, ki stojijo na poti odločitvi, da postanejo hiša, lipa in cerkvica sv. Marka spomenik državnega pomena naj se vzamejo v roke, ne pa s prstom kazati na napačne roke.