Ni bilo ne kamer ne  fotoaparatov. Mogoče kakšen sramežljiv fleš sorodnikov tam v zadnji vrsti.  A za četico mladih, ki so jim dekani in rektor podelili študentske prešernove nagrade je bil zagotovo strašno pomemben dan. Tiha intima soban ljubljanske univerze s posvečenimi pogledi in opravo profesorjev je spominjala na sakralni obred.

Res je, znanje je sveto in priznanje zanj naj bo posvečeni obred! Obred, ki ne ne prinaša ekscesov in vznemirjanj. Zato reporterjev tam ni. Zaključek garanja znotraj študijskega in raziskovalnega dela je resna dramska zgodba, ki se mi je tistega dne, ko sem prisostvovala podelitvi študentskih prešernovih nagrad kazala kot svež vdih, ki se zgodi vedno zatem, ko se megla dvigne. Dvignili so jo fantje in dekleta, ki iščejo znotraj genskih mrež pri limfocitnih obolenjih, ki želijo utišati celice pri tumorju debelega črevesa, ki turizem nadgrajujejo z bivaki, raziskujejo nove energetske vire, nam tuje kemijske prvine, urejujejo modele zaposlitvenih oblik na osnovi dnevne mobilnosti, ki posanamejo duhovit film o Trstu, ki naj bi bil naš, ki se znajo sukati za tolkali, ki poskušajo identificirati potencialne tarče zdravilnih učinkov v procesu jedrnega prenosa virusa HIV, ki se poglabljajo v filozofijo dualizma, ki preučujejo varnostne ukrepe zoper storilce spolnih kaznivih dejanj in ki se v glasbi počutijo tudi zunaj doma.

Razmišljala sem kakšen bo njihov jutrišnji dan. Danes jih ni – razen mentorjev, profesorjev in sorodnikov – videl skoraj nihče. Nekatere je že opazila in pograbila tujina.

Zvečer so bile informativne oddaje polne muh politikov, uličnih sporov smrtnikov,  podob leta uspešnikov  in drugih trendov. Fantje in deklata, ki so z nageljčkom dopoldne zapustili prostore Univerze, pa so najbrž kje srčno sklenili, da je znanje res naše največje bogastvo.