Narodna galerija, 16.10.2009
Letos maja na dan mladosti sem bila povabljena v Mestno galerijo, kjer smo odprli razstavo povojne slovenske risbe.
Takrat sem dejala, da je risba – mogoče bolj kot drugi likovni žanri – vojna ali celo ples z belino. Da je izziv čistega in nedolžnega polja, ki čaka na zerezo in na zapolnitev praznine.
Zapolniti/zaliti skledo praznine pa zahteva samozavestno roko. Bistro oko, znanje in kontekst.
Tokratna razstava, ki sega od realizma do sredine 20 stol., še dodatno utrjuje takrat izrečene misli.
Kot prvo, da je risba lahko vedno sama sebi zadostna, samostojna in dokončna.
In da je hkrati lahko tudi inicialka, skicirka, modelirka drugih avtorskih (pred)poti – kipov, slik, arhitektur, knjig…
Pri pregledu kataloga tokratne razstave je ta njena dvojnost še bolj prisotna (in ne dvomim, da je pri pripravi tudi te razstave šlo za trdo in dvomov polno delo).
Verjamem, da ste bili avtorji razstave pred dilemami: kje so meje med risbo in skico kot podlago za drugo avtorsko delo; kje so meje med risbo in grafiko… ali med risbo kot učnim in spoznavnim orodjem stenskih poslikav…
In verjamem, da so bile te dileme večje tudi zato, ker se je risba mnogokrat predstavljala in razstavljala kot dopolnilno gradivo – tudi kot predigra drugim tehnikam in konceptom. Risba je na nek način hibridna glede na namen, torej.
Zagotovo drži, da projekt Risbe na Slovenskem izziv tudi v luči dejstva, da gre za manj sistematično zbirano in hranjeno zvrst kot velja za druge tehnike– spomnimo se, da se je Veselova dediščina risb menda znašla na bolšjem trgu, ko so jo pobrali iz smetišča.
Vsi, ki ste študirali risbo na Slovenskem se strinjate, da je tu še veliko praznega polja – npr. Ivana Kobilica ima dostopnih le nekaj risb čeprav je jasno, da ni živela brez svinčnika. Muzejske zbirke niso popolne, raziskovalnih študij, ki bi samostojno obravnavale risbo ni dovolj…imamo krasno zapuščino risarskih del Janeza Vajkarda Valvasorja – a tudi Plečnik ni vsa naša arhitektura.
A ne glede na to, velja vseeno spomniti, da je bilo na ljubljanskem liceju uvrščeno risanje kot obvezni predmet leta 1778 in da je bilo z urbanizacijo in industrializacijo v šolah več risbe kot jo je morebiti danes.
Sicer pa: risbe legajo na katerekoli kose papirja, ki so pri roki, in tudi skicirke niso le na akademskem papirju temveč so mnogokrat žepnega formata….
Risba je pač namenjena generiranju idej in rada ujema hipne prebliske – in ne le zajema študijskih ur, ki jih poznamo iz Greenawayjeve Slikarjeve pogodbe.
Naj izpostavim nekaj del, ki se mi na tej razstavi zdijo zanimive zaradi neobičajnega, nepričakovanega pristopa:
Videli bomo netipičnega, impresionističnega, mehkega Hinka Smrekarja (drevo s figuro),
Ivana Kosa, ki ga ni mogoče oddaljiti od njegovih slik, Franceta Kralja, ki konceptualno izriše besede teksta Kralja Matjaža,Vena Pilona, ki je – kje drugje – kot v kavarni in v pekarni,
Ivana Čarga, prepoznanega v drugačnem delu, prav nič impresionističnega, temveč konstruktivističnega Matijo Jamo z izpraskanko, ki se igra s pozitivom in negativom – asketsko – kot da bi to igro morala napolniti barvna impresija.
In naj na koncu izpostavim še nekaj pomenljivega, da ne rečem pomembnega: razstavljenih je 53 avtorjev in le 6 avtoric (Ivana Kobilica, Henrika Šantel, Helena Vurnik, Rozalija Sternen (pri slednji se težko ločijo roke obeh zakoncev), Karla Bulovec – Mrak, Nora Lavrin.
Na večini risb moških avtorjev so upodobljene ženske.
Tako so pač ženske vstopale včasih (včasih?) v muzeje in galerije – na slikah, poredkoma pa za njimi.
»Mora biti ženska gola, da vstopi v muzej«? se na to temo še danes sprašujejo »gverilke« Guerrila Girls. Naj nas tolaži, da »gverilke« teh parol danes vendarle najdemo na bienalih in v Tate.