Ko se filme stisne v prešo – filmski festival je res neke vrste stiskalnica filmov, katere sok ne pomeni le ocenjevanje letine, temveč tudi družbe – ,skratka, ko imamo toliko filmov na »novembrsko enoto«, kot jih prikažete na LIFFE, ostane vernemu gledalcu nujno vprašanje:

»Kaj prinaša čas, kaj spreminja film in kaj se spreminja v filmu?«

Toda, ko stopamo iz kinodvorane – običajno še »topli« od filmskih podob in intime temnine, se ne ravno sprašujemo o problemih sveta. Običajno smo takrat problem mi sami.

Ko ni več snopa svetlobe v filmskem projektorju in ko se prižgejo luči se nam prereže popkovina s svetom, ki nam ga je ustvarjal nekdo drug, sami pa smo se v njem tako ali drugače iskali. Odhodi iz kinodvorane so običajno polni zadreg in pogledov v tla. Prerezana popkovina zahteva dihanje z lastnimi pljuči. In če je film dober – ob odhodu iz dvorane itak znamo reči le to ali je dober ali slab – začnemo dihati z njim. In šele tu nastane gledalčevo glavno samospraševanje, ki praviloma zadene na neizogibno: na stvarnika, ustvarjalca, avtorstvo, Avtorja, avtorski film..

Ni enega avtorja pri filmu, boste dejali. Res je, a kolektivni spomin običajno ohrani enega.

»Resnaisu sem dal goro špagetov, on pa jih je sortiral« je na vprašanje kako sta sodelovala pri filmu Providance odgovoril dramatik in scenarist David Mercer, rekoč da je Alain Resnais pač mojster strukture in da ima glasbeni konstrukcijski čut.

Prav je, da se še vedno obračamo k avtorskemu filmu – danes pa sploh, ko bo festival inavguriral Alain Resnais, avtor, ki je pričel delati filme pred novim valom, preden so zgradili Berlinski zid, preden je atomska bomba padla na Hirošimo in preden so nemški bombniki bombardirali Guernico.

Zgodovina/družba  daje/dela goro zapletov (špagetov, bi dejal David) in avtor jih sortira. Zato je Resnais snemal avtorske dokumentarce o nacističnih taboriščih, antifrankistične filme, o tem, da je mir še vedno nemir, čeprav Vojna je končana….zato je nastala Hirošima, mon amour, avtorjev traktat o spominjanju in pozabljanju – Lani v Marienbadu (A. Robbe-Grillet) ….. do današnjih Divjih trav.

Dolga pot najbolj imenitnega modernista. Toda, ko govorimo o avtorskem filmu vemo, da bistvo ni v sortiranju tem, ki jih naplavlja družba (dom, družina), temveč v izboru (dramaturške) konstrukcije, ki strukturira film. Naj bo to film-esej ali film verizma….avtorsko tkanje pomeni prepričljivo kovanje podvojene realnosti: kako se oblikuje značaj osebnosti, kako osebe reagirajo na porušen red v družbi, kako spodnašajo harmonijo sveta ali kako izstopajo iz porušenega ravnotežja.

Zakaj z zadovoljstvom pozdravljam filmski festival, ki ga tako skrbno in vešče pripravljate že dvajset let? Zato, da se prilepite (prilepimo) bolj disciplinirano kot sicer v kinodvorane, ki nas – če ponujajo creme de la creme (in LIFFE to ponuja) – prestavljajo v svet vsakdanu nevidnih podob. Podob, ki se ne odpoveduje želji, da bi spreminjale in izboljševale realni svet. Film realni svet namreč nikoli ne zgolj  registrira – tudi v neorealizmu ga ni. In četudi v ta svet še tako dvomi, verjamem, da ohranja vanj zaupanje. Tudi takrat, ko najbolj razgalja njegovo ničevost. In kar je najbolj pomembno: film prepoznava strašno protislovnost čustvenih stanj. Naših in tujih. Saj slika frepenenja in padce, srečo in poraz.

Verjamem, da bo tudi letošnji obisk festivala dober. Da bodo zanimiva srečanja, pogovori, obiski. Edino kar je pri tem festivalu nerodno, je dejstvo, da si moraš zanj vzeti tako rekoč dopust. V tem smislu je LIFFE res stiskalnica in časovna preša (ne pa presija).

Ampak glede na dejstvo, da število kinematografov v Sloveniji upada (2004 – 2007 iz 64 na 54, iz 1153 na 960 celovečernih filmov) in glede na to, da upada tudi število gledalcev (od 3 milijonov leta 2004 na 2,4 milijona leta 2007) boste te dni zagotovo popravili statistiko. Ne le po kvantiteti seveda!