Z Martinom Bricljem sva se srečala na facebooku. Kasneje tudi v živo. Rada imam ljudi, ki prekipevajo od dejanj in idej, ne mutijo, ne tarnajo in ne stojijo na omejenem prostoru svoje zemlje.
Na »njihovem« festivalu je bilo na začetku nekaj nerodnosti – pa ne zato, ker so se stikale različne generacije, temveč zato, ker je bila na južni Metelkovi vstopnina, ki jo mladi niso pričakovali. A stvar se je zmehčala in ponoči je bilo fajn.
Spodnjega govora nisem imela, ker bi bilo mimo. Kasneje, ob nastopu dižeja z video fasado sem si poskušala dopovedati, da video reciklaža zmontiranih slik je lahko tudi diktat ritma ne pa nujno tudi asociativnega in pomensko logičnega kontesta.
Majski večer je prinesel življenje na vse preveč laboratorijski prostor muzejske  Metelkove.
To je to!

Festival pomladi

Metelkova 8.5.2009
Samo ime – Festival pomladi – zveni dokaj »retro«.
Če slišiš »pomlad« ti padejo pred oči zvončki, mačice in bolj razkrite deklice. Vesna pač. Vesna, ki  ni Morana.
Retro ali ne, v vsakem primeru gre pri pomladi za pričakovanje. Rast. Brstenje. Novost. Svežino. Za voljo. Za začetek – res: za pričakovanje. Bolj ali manj strastno. Zavisi.
In priznajmo si – naše bivanje je pričakovanje. Vedno: ali, da se bo preprosto nekaj  zgodilo in dogajalo…za en dan…dva….Ali – po drugi strani, da se bo skozi pričakovanje  osmislilo življenje. Mogoče za večno.
Brez hrepenenja, suspenza, želja, drame, zgodb… nas ni.
In tako je prav. Sicer je praznina.
Če  kaj, potem je mladost tista, ki ne sme čakati. Ki mora udejanjati takoj. Ki mora biti nepotrpežljiva, radovedna, nekompromisna, zahtevna, eruptivna, ustvarjalna. Mladost še nima očitnih in očitanih cenzur. Tudi  dvomov je v mladosti manj. Zato pa je lahko več prebojev.
Ko je manj za izgubiti je več možnosti za pridobiti.

Ko me je nagovoril Martin – primerno najprej preko facebooka – mi je bilo všeč, da je  Festival pomladi, festival permanentne, ne le majske noči.
Še več, da gre za ustvarjanje (=življenje)  širokega razpona, ki mu na ministrstvu ne moremo najti samo enega predalčka – raztezate se namreč nad vse, kar mi – vaši sosedi na Maistrovi – zlagamo radi v predale z nalepkami; glasba, vizualna umetnost, film, arhitektura etc…
Všeč mi je, da se raztezate po vseh naših porah. Da nas pomalo okupirate.
Všeč mi je tudi, da je ta npr. festivalu vzporeden »muzej začasnih umetnosti«  na prostem, pod zvezdami. Kot, da je vaše referenčno in rezidenčno polje nebo.
Praznovanje s sodobno glasbo in z vizualnimi umetnostmi na odprtem naj združim s tremi ikonami, ki jih lahko privlečemo  iz retro slovenskega pogleda:
Ne čakaj na maj
Pod svobodnim soncem
(ko) Zvezde plešejo
Je slučajno, da v Čapovem Ne čakaj na maj nastopa Vesna? Zvezda in boginja pomladi? (In da je njen Samo glavni v romanu Pod svobodnem soncem?)
Ohranite to boginjo, ne sprejmite Morane – slovanske boginje teme! In ostanite še naprej z nami ali zraven nas. Kajti:
To presečišče Metelkove na eni strani, avtobusne postaje na drugi, urgence v naši bližini na četrti in Majstrove – MK na zadnji strani je – kako se že temu danes reče? – pravo, dobro, primerno… križišče za medkulturni, medgeneracijski in še kakšen dialog. Letos ste se naselili na tem delu Metelkove. Strinjam se z vami, da jo je treba oživeti in to hladnost, ki jo izžareva, spremeniti v prostor  dialoga – skratka v zvokov in slik poln prostor!