Rojstni, namreč. In si vsakič rečem, da bom vzela papirček in delala pluse in minuse. Predvsem pa, da se bom naučila izreči NE!
A potem se delam, da ne vem za kateri dan gre.
Ponoči sem spekla kruh. Veliko in preveč spečeno kito sem nesla v službo. Pol mi pa je bilo neprijetno, da jo ponudim,ker sem si rekla, da je običajen dan. Potisnila sem ga na mizo kolegija in zbežala na sestanek.
Bilo jih je polno za cel dan. Podelitev Plečnikovih nagrad je bila lep intermezzo. Maruša Zorec je na Brezjah intervenirala na njej lasten način: manj je več! Dobro!

Plečnikove nagrade

20.04.2009

Arhitekt Jože Plečnik se je rad pozabaval tudi z navideznimi malenkostmi.
Pozabaval?
Ne vem, če je kdo kdaj imel pred očmi njegovo svečo. Preprosto svečo. Tako robustno, čokato, oker barve s črno izrazito tipografijo.
Kaj napiše in nariše gor?
Najprej srčka, ki izgledajo kot znakovje s kakšnega vaškega sejma. Ruralni narod, poln tradicije, zemlje in želje po ljubezni…je s tem Plečnik rekel, da smo.
Med njimi na pol gotska tipografija, ki izpiše  »Vse zgori«
Črko »S« v  besedi »vSe« izpiše z   znakom, ki pomeni večnost, neskončnost, trajnost. Še več: v obrisih tega znaka zaslutimo kačo.
Kaj je bolj perverznega, genialnega in preprostega kot dejstvo, da na sveči – na tem »objektu izgorevanja« poveš – ne, dobesedno zabičaš! –  da so stvari na tem svetu končne. Minljive. Da jih obkroža ljubezen, sporočena skozi narisana srčka, a da tudi ljubezen uklešča končnost in  minljivost.
Toda Plečnik je na tej preprosti sveči S spremenil v neskončnost.
In tu je vsa resnica, zaradi katere smo: bodisi vi arhitekti, urbanisti in skrbniki krajine – bodisi mi umetnostni zgodovinarji,  bodisi pisatelji…bodisi kleparji ali slikarji…kdorkoli pač že.
Smo zato, da segamo v neskončnost.
Da kljub temu, da enkrat izgorimo – tako kot izgori sveča – ostanemo.

Nagrada, ki jo podeljujete je zato, da ostanete.
Je zato, ker so vaši posegi v prostor skladni s prostorom, ki ga nadgrajujete. Je zato, ker ne želite (in ne želimo), da je arhitektura minljiva scenografija, ki jutri izgori, ko ji čas naloži nove obleke.
Plečnikova nagrada, ki jo podeljujete ima težo zato, ker ustavlja korak in odpira oko tistim, ki mogoče ne vedo, da je hiša več kot zavetje, več kot dom, več kot izraz moči kapitala, več kot družbena zareza v prostor.
Arhitektura je koncept razuma, razumevanja in ljubezni. Arhitektura ni teaterska scenografija, ki jo podre naslednja predstava.
Zato je Plečnik na svojo svečo S zapisal z znakom neskončnost.

V vseh nas je želja, da se ne stopimo v vosek, ampak, da iz voska nekaj naredimo. Brez tega gnetenja nas ni.
Dragi moji,
Lahko vam bi – in celo rada – govorila o pasteh, tesnobah, zagatah in  dvomih, ki vam jih nalaga današnji čas. Čas grobosti, računov in moči, ki vas tudi sili v inženirstvo, fascinacijo, všečnost, priročnost in v posiljevanje okolja.
Vsega teh pasti se zavedate sami in tega se zavedam tudi sama – sicer ne bi poklicala na pomoč vedoče, ki skrbijo za Dom za svet.
A nočem, ker – kot že rečeno – vse zgori, kar ne preživi. In preživi vedno le najboljše.