Stalna razstava v Pokrajinskem muzeju Maribor, 16. marec 2009

Postavitev stalne razstave lahko razumemo kot najboljšo predigro evropski prestolnici kulture in kot smiselno iniciacijo leta 2012, ko se bo Maribor skupaj z drugimi mesti  predstavil širši evropski javnosti.
Zakaj je ta razstava pomemben zidak pri gradnji prestolnice kulture in pri utrjevanju samozavesti mesta?
Zaradi temeljev. Zato, ker je vsak subjekt – vsaka osebnost, vsak (nad)jaz in vsaka identiteta razumljiva šele takrat, ko je videna znotraj konteksta svoje zgodovine.
Če s to zgodovino ne razčistiš ali če jo potiskaš v (pod)zavest, se ti vedno vrača kot travma, simptom ali celo očitek amnezije, torej izgube spomina.

Je srednji vek v kolektivnem spominu travma ali je lahko tudi blišč?
Prevladuje namreč dojemanje, da je srednji vek temno in  mračno obdobje, ki je izvrglo kugo, mučilne naprave, barbarstvo, epidemije, …skratka vse tiste (danes bi jim rekli) naravne katastrofe, ki jih izpostavlja tudi ta razstava. Izpostavlja pač takratno družbeno danost – od  mreženja verstev do mreženja vojsk – turških, madžarskih in drugih osvajalcev, zaradi katerih je tu toliko sodobnih »patrij« – helebard, oklepov, ščitov, stolpov in raznoraznega strelnega orožja.

Toda ni teme brez svetlobe.
Zato je poimenovanje razstave Med bliščem in bedo srednjega veka edina prava »etiketa« stoletij, ki se v primeru Pokrajinskega muzeja začenjajo  leta 1164 s spočetjem – torej  z omembo gradu Marchbuch in končajo tam okrog leta 1799, ko Maribor dobi bolnišnico in župana.
Na tej časovni premici je mnogo razumnega/razumljivega blišča: od vina, do mlinov na veter, od  reke, ki je »naplavila« mesto, do obrtnikov, ki so ga hranili.

Srednji vek je ustvaril univerze in s tem intelektualne delavcev, ki jih je prinesla  renesansa mest. Bil je barbarski, a ne zgolj uničevalski. Pomorska trgovina mu  je prinesla vonj po eksotiki, razkošju, izumih in uživanju. Hranila ga je zemlja (ruralna kultura) in hranile so ga roke (obrtnikov), ki jim je kasneje industrijska revolucija odvzela primat.

Mnogi med vami boste ob tej razstavi vzeli v branje Le Goffovo knjigo Za drugačen srednji vek, v kateri Jacques Le Goff poskuša uravnotežiti črno in zlato legendo o srednjem veku. Med drugim ublaži razpon med srednjeveškim intelektualnim (duhovnim, univerzitetnim, teološkim) in ročnim (obrtniškim, kmečkim, ruralnim) delom. Da bi to podkrepil, si sposodi Rimbaudovo besedilo o solidarnosti med enim in drugim:
»Roka s peresom je vredna roke s plugom«.
Drži. Lahko le dodamo, da roka s peresom in s plugom ni vredna roke z orožjem. In tega je bilo v srednjem veku  veliko.
Vrag je le v temu, da bodo generacije za nami, ki bodo morebiti enkrat pripravile razstavo o blišču in bedi postindustrijske, postimperialistične in postkapitalistične družbe ugotovile isto: da so roke vedno umazane s krvjo. In da ljudstvo – še tako genialno, odprto in inovativno – v katerem koli veku – ne zmore ohraniti čistih rok brez madeža krvi in moči.
Naj nam bo v poduk.