Letošnja obletnica zaprtja logorja na Golem je bila medijsko še posebej odmevna. A vsem se je zgodil isti spodrsljaj, da ne rečem izbris, saj so se spomnili zgolj zapora na Golem, ne pa tudi sosednjega  Grgurja, kjer so bile v ravno tako hudih,  ali celo v še hujših razmerah zaprte ženske.

Pred petnajstimi leti sem posnela tri dokumentarne filme o obeh taboriščih. Povod za filme (ki so sodili v širši sklop taborišč – od Raba, Ljubelja do Francovega izvotlenega hriba v Španiji) je bilo dejstvo, da ni nikoli nihče govoril o ženskih zapornicah na otoku Grgurju, ki je čisto zraven Golega. Našla sem nekaj nekdanjih zapornic, ki pa – z razliko od moških – niso hotele javno spregovoriti. Ob kavi že, v kamero pa ne.

Pregovori z Emo Logar npr. so trajali leto dni. Na Golem je imela moža, kar seveda ni vedela, čeprav mu je mogoče celo kuhala.  Po dolgem čakanju in pregovarjanju, je spregovorila. Kot tudi druge, ki so vse do tedaj ostale v tišini.

Zgodbe so bile divje, žalostne in polne krivic.

Zakaj so jih prav ženske s tako zadržanostjo podale javnosti?

Rekle so, da zaradi emocij. Odpiranje ran…. nelagodje pred okoljem… poskus zbrisa preteklosti….skromnost…trdnost v preživetju….in vztrajanje na danes in jutri. Ženske (pre)živimo raje z dejanji kot spevi o njih.