Kultura in odnosi z javnostmi je bila tema letošnjega BledCom. Petnajst let dobre teoretske podstati. Sem se malo sprostila – tako kot Aleš Debeljak, ki je imel vehementno izzivalen nastop.

BledCom,
3. 7. 09

Najprej čestitke za vaš BledCom, saj je v dobri kondiciji že petnajst let. Sprehod po petnajstletnem historjatu vašega foruma je častitljiv in ni dvoma, da so ti blejski  (teoretski) razgledi odpirali vrata v boljše prakse.

Logično je, da ste na letošnji menu postavili kulturo.

Zakaj je logično?

Zato ker je kultura temeljna predpostavka vsake komunikacije. Vem, da se boste na letošnjem forumu ukvarjali z vprašanji na kakšen način komunicirati kulturo: s kakšnimi orodji in orožji, kako jo piarovsko artikulirati, promovirati in skomunicirati.

A ne glede na to, dovolite, da vaša izhodišča obrnem in se vprašam  ravno obratno: kako kultura artikulira, kako lahko promovira in kako skomunicira samo sebe v odnosu do družbe in posameznika v njej.

Naj začnem s tem obratom in z (najbolj izkustvenim)  primerom, kjer se piar zgodi brez piar-ja.

V parlamentu se je pred časom zgodila grda (milo rečeno) digresija, ko je poslanec napadel ženski (poslanki) rekoč, da sta potrebni pregleda mednožja (v smislu očitka, da jima umanjka to, kar imajo moški: potenca). Izrečene besede so bile brutalne, umazane, ponižujoče. In v tem smislu sporočilno zelo udarne. Bilo je sicer nekaj protestov, a na žalost so prednjačila nasmihanja, zadovoljna prikimavanja in spremljajoči užitki opazujočih. Parlamentarna dvorana se ni protestno izpraznila, poslanki sta bili zbegani –predvsem nad (ne)reakcijami, kot nad izrečenim.

Šlo je za prvovrsten primer nekulturnega monologa, ki pa je udeleženim prinesel več pozornosti kot jim je prinašalo njihovo dejansko delo. Eksces je zakril vse ostalo. Poslanki sta lahko vsak dan analizirali zakone, uveljavljali svoja stališča, študirali člene…a od slej sta bili zapomnljivi  kot tisti, ki potrebujeta pregled mednožja…

Eksces postaja legitimni promotor družbene stvarnosti. Ker nanj ni odziva, se čistila za WC školjko brez protestov promovirajo na način, ko se glava gospodinje poriva v globino školjke kot da bi sledila pogledu kamere Davida Lyncha v Blue Vevet, ko nas pripelje njeno oko do zadnje temnine odtočne cevi.

Sprašujem se, ali se odnosi z javnostmi lahko izognejo tej želji po krvi potem ko se soočajo z vedenjem, da je ekstrem (eksces) tisti, ki sploh še pritegne pozornost in zdrami ljudi?

Se službam z odnosi z javnostmi npr. še da soočati s tiskovnimi konferencami o temah, ki ne zdramijo novinarske in druge javnosti?

Ko sem včasih  sporočala zame skrajno pomembne, za javnost pa očitno nepomembne stvari – saj so pred menoj sedeli po en ali dva novinarja (pa še ta sta prosila, da v dveh stavkih povzamem na koncu tisto, kar je bilo govora v eni uri), se seveda nisem vprašala kaj je narobe z javnostjo temveč kaj je narobe z menoj.

In to je dobra pot, ki te lahko pripelje k spozabi kulturnega dialoga.

Saj vemo za princip, da je en ščurek v velikem planu bolj grozen od slona v splošnem kadru.

Komunicirati kulturo je v načelu žlahtno početje. Spominja me na tisto perfidno gesto, ki jo lahko srečate v skrajno sofisticirani in povedni  D*Anunziovi vili v Gardi, ko je kontraverzni pesnik (in Mussolinijev ujeti ptič) položil na mizo gostov kot okras nagačeno želvo, ki je umrla zato, ker se je prenažrla. Potem so gosti, ki so sedeli za mizo in pred vse dobrote, ki so bile postavljene pred njih gledali v »crknjeno« želvo in se najbrž spraševali, ali jih ne morebiti lahko doleti ista usoda kot je doletela požrešno želvo.

Umetnost (umetniški dogodek) – naj bi bila  že sama po sebi dovolj. Naj bi jo gledali, obiskovali, konzumirali….brez, da bi se je predhodno najedli…Po logiki njene »biti« bi to lahko celo držalo. Pa seveda ne.

Kajti vsi vemo, da temu ni tako. Če kdo, danes prav umetnost potrebuje, da nanjo pokažemo s prstom in da ljudi s pomočjo piarovskih usmeritev priganjamo k njej.

Umetnost pripada reprezentaciji – sama po sebi je (tudi) spektakel, hkrati velika tržna niša in tudi maša, ki ima svojega »duhovnika« oziroma bolje, »duha« in »boga«.

K umetnosti je potrebno pripeljati zato, ker je danes kulturna dejavnost vse preveč bogata, razvita, prisotna in množična.

Če hoče biti videna in vidna, ni več dovolj, da je dobra, temveč da je dobro plasirana. To velja tako za velike »evente« (bienali, etablirani festivali, razstavišča…), kot za druge dogodke.

Misel, ki so jo gojili Židje, ko so prepovedali upodabljanje figur (zlatega teleta) zato, da bi nefiguralna ornamentika vzpodbudila domišlijo, v sodobnem času ne več zdrži.

Sodoben čas narekuje velike dimenzije, velike spektakle in velike romarske poti. Gugenheim v Bilbao-u npr. je že sam po sebi (v svoji iniciaciji) produkt piara – je skomunicirana in udejanjena  potreba sama po sebi. Je dejanje izvršenega odnosa z javnostmi.

Službam odnosov z javnostmi ostane zgolj to, da dobro izrišejo letalski in drugi vozni red do tja.

Pred kratkim sem prisostvovala najbolj perfekcionistično pripravljenemu obisku otvoritve muzeje Acropola v Atenah. Tam ni šlo zgolj za izris voznega reda, temveč za ceremonijo, ki smo se jo nudeležili skoraj vsi ministri in skoraj vsi predsedniki vlad. V novi muzej pod staro Akropolo so preselili celoten kiparski in reljefni del akropole – razen tistega, ki je ostal v Britanskem muzeju in ga Angleži nočejo vrniti Grkom. Kot rečeno, šlo je za velik politični dogodek, z vsemi pripadajočimi nagovori – od Barrosa dalje.

Umanjkal je le eden, ki ni imel besede in tudi omenjenega imena, čeprav je bil tam: arhitekt novega muzeja.

V skrbi za formo, se rada izgubi vsebina. In to je tisto, o čemer  pričakujem, da boste te dni spregovorili na BLedCom.

O vsem drugem sem prepričana, da veste že vse.