Če se ozrem nazaj moram priznati, da sem se najbolj identificirala s svojim delom takrat, ko sem ustvarjala na televiziji. In to delo je bilo dobro. Do onemoglosti naporno sicer, a napor ni bil breme, temveč zadovoljivo in pretirano čekiranje same sebe in lastnih meja. Biti zadovoljen s svojim delom pomeni v bistvu to, da si stalno nezadovoljen z njim – torej s pragom doseženega, kar te motivira k iskanju presežkov. Stvar postane nevarna takrat, ko presežeš presežke, zaradi česar nastopi frka in se začneš spraševati: “kaj pa sedaj?”.
Prav zaradi tega vprašaja, ki mu nisem našla dobrega odgovora, sem se poslovila od televizije in jo s tem ohranila v sebi kot večen predmet ustvarjalnega poželenja. Če bi takrat ostala in si površno odgovorila na tisti “kaj pa sedaj?”, bi morebiti nehala iskati presežke. Mogoče bi se tako kot večino drugih zarila v mirno gnezdo in bila ena taka muca, ki brezbrižno prede.
No, ta film bi bil bolj malo verjeten.
Maloprej sem gledala prenos proslavljanja obletnice RTV Slovenija. Zlepili so skupaj tudi proslavljanje šestdesetletnice prvega slovenskeg celovečerca Na svoji zemlji. Ob gledanju vsega znanega in do zadnjega tona obvaldanega, sem se v flešbeku spomnila mojih davnih raziskovanj televizije, ki so rezultirala v par dolgih dokumentarcev o rojstvu črnobelega ekrana, življenju pozabljenih, skritih, bunkeriranih arhivih, prve slovenske odcepitvi od Yu, ki mu je botroval lasten tv dnevnik, prvih barvnih posnetkov iz Gospodarskega razstavišča…do prvinskega nagona barona Codellija, ki je v bistvu izumil (a ne pravočasno patentiral) televizijo. Ena izmed niti, ki so vezle te moje v Povečavi povečane arhivske slike – takrat niso zanimale še nikogar, kasneje pa so postale prava krma repetitorjev – je bilo tudi spoznanje, da je televizija vedno konzervativno capljala za časom: recimo takrat, ko ni nihče več resno jemal štafete mladosti, so na televiziji o njej poročali na način, kot da gre za najbolj državotvorno dejanje, pa čeprav je bilo na terenu težko dobiti kakšen resen dogodek na to temo. Takrat, ko je punk zeval že iz vseh vogalov, so televizijci v šolah snemali temelje samoupravljanja…Še slabše je bilo, če so hoteli biti “in” in kotda slediti času – pa je zaradi temeljnega nerazumevanja prihajalo do komičnih paradoksov, še najbolj povednim v slavnem Tedniku o skupini Laibach.
Skratka, predihala sem takorekoč cel relevanten arhiv RTVS. Najbrž tudi rešila kakšno stvar, da ni šla po gobe. Odprla sem si namreč tudi vrata t.i. bunkerja in vrtela stvari, ki so nosile oznako X. Med tistimi škatlami sem našla tudi nekaj rol, ki so bile v knjigah zavedene pod režiserja Igorja Prodnika. Dokumentaristi, ki so delali v dokumentaciji in imeli bolj zanseljiv spomin kot knjige, so mi svetovali, naj jih ne gledam, ker ni na filmu ničesar, oziroma nič relevantnega. In poročali o snemanju filmu, ki naj bi ga Prodnik posnel, a ga ni…njegova ekipa je bolj poležavala, režiser je mrknil in filma ni nikoli bilo, so poročali, zato naj se ne trudim, ker je itak brezveze., nateg, pač.
Polno zgodb in polno zgodovine je v tej hiši. Moram prebrati, če je Ljerka Bizilj v svoji knjigi kaj pustila še za nas, ki se spominov (tudi) ne branimo.