»Zanimivo je kako ti ljudje razumejo oblast. Razumejo jo kot priložnost za lastne privilegije, za potenciranje svojega ega. Za grabežljivost (…) in za samopovzdigovanje, pri čemer pa prihaja do poniževanja drugih.«
Tako je dr. Vasko Simoniti na strankarski televiziji govoril o »levičarjih« preden je postal minister za kulturo v vladi Janeza Janše.
Čez slab mesec bosta minili dve leti, od kar je na oblasti in od kar počne mnogo tega, kar je nekoč pripisal svojim nasprotnikom.
Kaj se je sploh zgodilo na kulturi v teh dveh letih?

1. Zaradi epidemije je bilo področje kulture v veliki meri blokirano, s strani režima pa poniževano. Kulturo je vlada sistematično instrumentalizirala in banalizirala javni diskurz o njej. Minister je podcenjeval Državni zbor, zapuščal razprave, se posmehoval javnosti, ustvarjalce nagovarjal sarkastično in podcenjujoče, češ, da nič ne vedo, še manj pa znajo, motril jih je s piedestala in v vlogi le roi c’est moi nekritično, predvsem pa brez kakršnega koli dialoga in samopovzdigajoče ustvarjal svet po svojih prioritetah.
   Tako je brez analiz ustoliči muzej osamosvojitve, katerega naloge že opravljajo dosedanji muzeji in arhivi; brez razumnih argumentov je zavrnil že potrjene načrte za obnovo Drame; s sarkazmom je na kolena postrojil filmske delavce, ki jim ni plačal za opravljeno in s pogodbami zavezano delo – da bi jim šele pet sekund pred novoletno dvanajsto odtalil že davno jim odobren denar in ob tem prihranil skoraj milijon evrov, ki so na koncu leta romali nazaj v proračun. Če ga je kdo kaj vprašal, ga je podcenjevalno poklopil s: SemBulan, Ne bom odgovarjal, Nič ne veste.
2. Ministrstvo za kulturo se rado pohvali z največjim proračunom doslej. Pa poglejmo bolj natančno ta rekord nad katerim se vsi raznežijo: za leto 2022 po rebalansu znaša (skupaj z organi v sestavi – Arhivom in inšpektoratom) 238,517,979 evrov kar predstavlja 1,7% delež znotraj celotnega državnega proračuna, ki pa je težak 13,940.337,572 evrov. Proračun za kulturo za letošnje leto je resda večji od dosedanjih, a povečal se je seveda tudi celotni proračun RS. Poglejmo dobrih deset let nazaj: leta 2010, je znašal državni proračun 10,473,705,647 evrov – torej 3.466.631.925 evrov manj kot je sedaj. Takrat je bilo za kulturo cca 208,919,338 evrov, kar pa je pomenilo 2% znotraj celotnega državnega proračuna – leta 2011 je namreč znašal celo 2,06% (proračun za kulturo pa po rebalansu 198,588,006 evrov).
   Če povzamemo: višji državni proračun v zadnjih dveh letih – povečan je bil predvsem z zadolževanjem – je po dvanajstih letih dvignil proračun za kulturo za cca 40 milijonov evrov (kjer so vključena tudi sredstva za kulturni evo). Gre res za tak rekord? Odvisno od pogleda: za nakup vojaške opreme naj bi šlo letos dobrih 400 milijonov evro, torej 10 krat več kot je kultura pridobila v dvanajstih letih.
3. Ampak, če gre za tako rekorden proračun, zakaj se potem kulturniki vseeno čutijo oropane, nekateri pa celo tako onemogočene, da so prisiljeni utišati svoje ustvarjalne moči?
   Kaj kmalu ko je prišel, je je minister dal vedeti, da ni vse umetnost kar kdo razume kot umetnost. Njegov kolega, minister za gospodarstvo je jasno zatrdil, da kdor ne dela, naj ne je in namignil, da so kulturniki prej lenuhi kot proizvajalci, zato sedijo na vagonu, ki ga vleče gospodarska in ne ustvarjalska lokomotiva. Arbitrarna selekcija med tistimi, ki so vredni in tistimi, ki so nevredni javnih sredstev je v teh dveh letih postala primerljivo drastična s sistemom, ki smo se ga pred tridesetimi leti znebili prav zato, ker ni bil dovolj svoboden.
4. Kultura znotraj nevladnega sektorja je bolj kot kdaj koli do sedaj podcenjevana in kaznovana. Tako so bili nekateri prodorni ustvarjalci z mednarodnim ugledom maščevalno zavrnjeni na razpisih, številni nevladniki pa izgnani na cesto iz skoraj edinega prostora (Metelkova 6), ki je bil namenjen ustvarjalcem in skupinam, ki nimajo varnega zaledja, kot ga imajo bolj varovani javni zavodi. Nevladni sektor je kreativen segment, sploh sodobne kulture. Je pomemben del v evoluciji samostojne slovenske države, ki ga vlada ob letošnji obletnici osamosvojitve seveda ni zaznala. A iz MzK dobivamo sporočila, da so nevreden strošek. Razmnoženi kot zajci. Potrebni selekcije.
5. Brutalni posegi v procese financiranja STA so bili kot prizori iz svinčenih časov, kjer je vlada – ob pomenljivem molčanju za medije odgovornega kulturnega ministra – upogibala zaposlene na najbolj pomilovanja vreden način: z neplačilom opravljenega dela. Pohod na RTV Slovenija je bil lažji, saj ga je postlal Grimsov zakon, ki dopušča vodenje javnega zavoda tistim, ki imajo oblast. Kritični mediji doživljajo pritiske, tožbe, preiskave in blatenja. Svobodni mediji so porok demokratične družbe. MzK, pristojno za zdravo medijsko krajino pa molči ali pa kolaborira.
6. Kompas razvoja – Nacionalni program za kulturo, ki ga je lani sprejela vlada naj bi določil smeri razvoja praktično do konca desetletja (2022-2029). In na kaj računa? Na kulturo za “oblikovanje domoljubne in državotvorne zavesti” in na “razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance.”
7. Prešernova Zdravljica nas vsaj za praznik kulture zmehča in zanosno prestavi v vzvišen čas in prostor pripadnosti, odprtosti in identifikacije s svobodnim svetom. Njen naboj je močan. Lani ob proslavljanju in predsedovanju Svetu EU je bila po naročilu vlade celo vizualizirana. Sestavljajo jo video montažni prizori iz vojn, izgnanstev, ustoličenj, protestov, demonstracij in okupacij – malo ali skoraj nič tega ni iz domačih arhivov. Prizorov uspehov iz slovenske kulture ni. Enkrat vidimo Prešerna z odrezano glavo, dvakrat pokojna papeža. Slovenci zaplešejo nekaj po domače in s harmoniko, malo pa kot kurenti. Za zanos pa poskrbijo športniki in vojaki. V kadru sicer lepo zapete Zdravljice ni niti enega slovenskega umetnika ali umetnice. Nič. Nula. Je pa skupina Abba.

Zakaj je to, kar se je dogajalo v zadnjih letih pomembno v luči tega, kar se mora dogajati v naslednjih letih? Zato, ker bo po odhodu zdajšnje vlade potrebno res veliko moči, temeljitega garanja in pametnega ravnanja za sanacijo vsega kar bo zapustil sedanji cunami. Tako v polju vrednot, kadrovskih in finančnih potencialov, sistemskih vizij in odprtosti do svobodnih prostorov kulture. Verjemite, tudi tokrat ne bo lahko.