Po mojem okusu je enega najlepših dokumentarnih portretov posnel Maximilian Schell, ko je portretiral Marlene Dietrich. V dokumentarcu z naslovom Marlene (1984) slišimo zgolj glas Dietrichove, kamera jo včasih rahlo začuti, mogoče kdaj malenkostno oplazi njene zlate kodre. Maximillian je v drugi sobi med trakovi in kabli, Marlene pa za vogalom ob klavirju z globokim, povednim, akuzmatičnim, mogočnim in močnim glasom, ki popolnoma nadomesti sliko, razlaga o sebi in filmu. Ženske, ki sem jih v preteklosti res želela pred kamero (Metka Gabrijelčič, Jovanka, Herta Haas) – a so se očesu kamere vztrajno izogibale – sem vedno prepričevala, da je lahko kamera tudi slepa in da je to dobro vedela že Marlene (Maximillian jo je zgolj ubogal). No, ni padlo prav na plodna tla, ker so bili problemi tudi drugje, ne le v podobi.Malo sem zašla. Kajti začela sem zato, da pustim tu neverjetno lepe posnetke iz avdicije leta 1929 za film Plavi angel (1930), kjer je zaslovela kot Lola Lola. Na avdiciji je s sproščeno in naravno igro brezčutne in zapeljive kabaretne pevke, ki “uniči” in razoroži profesorja, presunila režiserja Josefa von Sternberga, s katerim je potem nadaljevala kariero v ZDA.Marlene Dietrich je umrla 6. maja 1992 v Parizu.