Ennio

Bi imeli prizori hrepenenja, odpovedi, zadržane erotike, eksplozivne strasti, zatiranih želja, izgubljenih priložnosti in odsotne ljubezni tako močan čustveni naboj, če jih ne bi podložila, podkrepila in sploh osmislila Morriconejeva Deborah Theme v filmu Sergia Leoneja Once Upon a Time in America?

Ne, ne bi. Zdi se, da njegova glasba režira vsak kader, da diktira reze, narekuje tempo in usmerja naše oko mnogo dlje čez polje vidnega – v polje čutnega.

Scena, ko Robert De Niro zakupi hotel Excelsior na Lidu, ga sprazni, vanj postavi le orkester in Deborah, ki jo v beli praznini bleščečih lestencev povabi na večerjo in ples je antologijska in vrhunec čutnega zapeljevanja v vsej filmski zgodovini. Deborah (Elizabeth McGovern) postopoma opušča zamere, se vrača v njuno neločljivo otroštvo, De Niro je na robu, ko je ohranjanje distance komajda še možno.

Ko gresta nato na plažo pred hotelom s scenografijo v morje zaritega pomola, se do konca priigrana nežnost samo še stopnjuje. A kasneje eksplodira in Deborah tema gre k vragu. V avtomobilu se erotika sprevrže v to, kar se ne bi smela, v mesenost, ki ju bo dokončno oddaljila.

Glasba se bo vračala v De Nirovih spominih, v njegovem mladostnem kukanju skozi špranje in lovljenje pogledov na zanj usodno mlado baletko. V starosti bo poglede skozi kukala, vrata, luknje, špranje in vogale podvajal z mladostjo. Deborah se bo vračala skozi oddaljeni pogled okna na vlaku, ki jo bo odpeljal stran od njega.

Bi brez glasbene spremljave razumeli njegov obraz, njegove zadrege v očeh in ambivalence njegovega dolgo, zelo dolgo prisotnega obličja v kadru? Bi se mu lahko sploh sprožili vsi tisti spomini, ujeti v kukala pogledov? Ne. Zvok jih ne le podčrtuje, jih oživi.

Na terasi hotela Excelsior, prav tam, kjer se je odvijal prizor dvorjenja, sem se z Morriconejem pogovarjala. Intervjuja, ki ga je nadzorovala vedno prisotna žena, se niti ne kaj dosti spominjam, dvomim, da je shranjen, vem pa, da je bil v zgodnjih jutranjih urah in obtežen s skrbjo, ali bo kamera zamudila.

Ampak, Ennio ni bil človek, ki bi glasbo razlagal, ampak jo je magično ustvarjal.

V življenju mi je mnogokrat pomagala.